Laurie, ki je pred - spet enkrat - čez rob natrpane Križanke stopil kakšnih petnajst minut čez dogovorjeno uro, ko so se spodbudni vriski že prevešali v jezno žvižganje, je v svoji glasbeni inkarnaciji v skrajno nehvaležnem položaju: na oder vedno znova stopa kot izvajalec brez enega samega v hipu prepoznavnega hita ali vsaj melodije, in to pred avditorije, ki ga praviloma bolj poznajo kot šepajočega ljudomrzneža iz Zdravnikove vesti ali slaboumnega, nesposobnega aristokrata iz Črnega gada.

Temo te nenadne fluidnosti svoje kariere je načel kar sam: "Zahvalil bi se vam rad za izkazano zaupanje. Predstavljajte si samo, da bi sedeli na letalu in prek ozvočenja zaslišali glas svojega pilota, ki bi razlagal, kako je bil do pred nekaj tedni zobozdravnik, da pa 'si je že od nekdaj želel leteti'. K sreči pa boste, ne glede na moje napake - in napake bodo - v varnih rokah mojega benda."

Možak ve, o čem govori: The Copper Bottom Band je pisan, a blesteč kolektiv veteranov, v katerem tri vogale hiše podpirata pevki, diva gospela Jean McClain in gvatemalska kantavtorica Gaby Moreno. Zadnja z Lauriejem že takoj na začetku zablesti v duetu Kiss of Fire, zmesi španske in angleške različice iste pesmi, ki jo na sredini začinita s kratkim plesnim vložkom tanga; posreči se jima seksi ravnotežje izvrstnega vokala in teatra. "Sister" Jean takoj nato poskrbi za resnejšo protiutež: s Send Me to the ‘Lectric Chair, ki jo je nekoč pela Bessie Smith, nas potegne v svojo mračno zgodbo: "Oh judge, judge, lordy lordy judge / Send me to the 'lectric chair / I don't want no sympathy / 'Cause I done cut my good man's throat." Orientalske preproge, težke zavese in starinske talne svetilke dogajanju na odru dajejo pridih večera v kakem salonu v New Orleansu.

In čeprav je Laurie, kot smo lahko slišali v dokumentarcu iz leta 2011, ki ga je pred kratkim predvajala TV Slovenija, v nasprotju s svojimi vrstniki od rosnih let dalje odraščal ob džezu, bluzu in kantriju ("Še vem ne, ali se Bowie izgovori [bouie] ali [bauie], kar bi vam moralo povedati precej o moji popizobrazbi") ter čeprav je očitno, da je izvrsten pianist, bosta nezgrešljiva britanskost in televizijska kariera zanj vedno ovira - težko si ga je pač predstavljati kot "avtentičnega" izvajalca ameriške rootsglasbe.

Tega se očitno zaveda tudi sam: v njegovih razlagah o tem, kateri džezovski standard sledi oziroma kateri obskurni glasbenik je določen komad v izvirniku igral s kom, je skorajda slišati nekakšen simpatičen ton opravičevanja, kakršnega pač človek pričakuje od vedno vljudnega Britanca. ("Neumno je nastopiti za Jean McClain, in še neumneje se je lotiti pesmi, ki je slavna po zaslugi najslavnejšega pevca vseh časov, Elvisa Presleyja," je bil njegov uvod v Mystery Train. "Obstaja izraz za to? Dvojno neumno?"). Vse skupaj je vloga - Laurie iz svoje igralske kože pač ne more -, a strast, ki jo čuti do glasbe, je več kot očitno iskrena. Tudi priklanjanje bendu in padanje na kolena je seveda teater, a jasno je, da je sam največji oboževalec zasedbe iz Tennesseeja, ki ga spremlja.

V tem tonu šal na lasten račun ("Nikoli si nisem mislil, da bom to kdaj lahko rekel, ampak zdajle sledi pesem z našega prvega albuma. Ja, posneli smo več kot enega!" izjavi s skoraj otroškim veseljem), pretirane skromnosti in obsedenosti s popolnoma pozabljenimi "starimi do srednje starimi" izvajalci mine ves, dobri dve uri dolg koncert.

Če "cenejša" polovica parterja zaradi natlačenosti ni imela pretiranega prostora za miganje z boki in sprednja z izjemo podaljška ni izkoristila priložnosti za vstajanje s stolov, pa je resnična evforija s ploskanjem in poplesovanjem zavladala vsaj ob sklepni klasiki Chucka Berryja, You Never Can Tell. Tistih bolj zlajnanih zimzelenih, denimo Hit the Road Jack, ki je tudi del bendovega repertoarja, pa tako ali tako nihče ni imel časa pogrešati.

Po zaslugi svojega stand-upa je Laurie seveda simpatičen frontman - po drugi plati pa ta pristop tudi osvetli njegove šibke točke: čeprav klavir obvlada in ima vsaj zadosti močan glas, če ne že impresivnega, pa je zahtevne solaže vedno znova prisiljen prepustiti veteranom iz svojega benda, ki se na odru očitno izvrstno zabavajo, najbolj pa blestijo pri tišjih, intimnejših aranžmajih, kakršna sta I Hate a Man Like You ali The Weed Smoker’s Dream.

Že res, da Laurie brez svoje televizijske kariere najverjetneje ne bi nastopal pred razprodanimi avditoriji, a obenem je včeraj Ljubljani pokazal, da lahko alinejico "glasbenika" povsem mirno doda svojemu življenjepisu.