Kot poroča Washington Post, se je pianist nanje 30. oktobra v pismu obrnil z željo, da se članek umakne s spleta; pri tem se sklicuje na nedavno sprejeto klavzulo Evropske unije, po kateri imajo posamezniki "pravico, da na spletu utonejo v pozabo". Taka zahteva nima popolnoma nobene zveze s cenzuro ali pa z omejevanjem dostopa do informacij, trdi Lazić.

"Ogromnokrat se udeležim kakšnega koncerta in potem naslednji dan o njem prebiram v časopisih - in preberem kaj, kar je preprosto predaleč od resnice," v svojem pismu razlaga pianist. "In resnica je tisto, kar kot umetnik iščem že celo življenje." In umetnik bi moral imeti pravico, je prepričan, do nadzora nad "resnico" o lastni umetnosti.

Washington Post njegovi želji ni ustregel. Njihov glavni - in upravičeni - argument je seveda to, da se klavzula nanaša na rezultate iskalnikov, ne pa na posamezne publikacije, pa še to samo znotraj Evropske unije. Še šest mesecev po sprejetju je novi zakon nejasen in "težko izvedljiv v praksi", kot so v svojo izjavo zapisali pri Googlu. Umik članka bi pomenil tudi nevaren precedens, kar se tiče svobode (oziroma pomanjkanje le-te) kritiškega pisanja, kot opozarja Postov uvodnik, napisan izrecno na temo Lazićeve "afere".

To je prva taka zahteva, kar so jih kdaj prejeli, izpostavijo v Postu. Glasbena kritičarka Anne Midgette je pred štirimi leti Lazićev nastop opisala kot "mlačen" in "posejan z omembami lastnih preteklih uspehov" - ni pa ga ravno raztrgala na kosce, po nobenem merilu.

Je resnica res ena sama?
"To je vprašanje, ki gre, roko na srca onkraj meja zakona ali etike - gre tudi za čisto metafiziko, za težavo z golim konceptom resničnosti in tega, kaj jo določa," v svojem odzivu piše časopis. "Lazić (in do neke mere Evropsko sodišče) očitno verjame, da posameznik lahko določa, kakšna je resnica, kot jo o njem podajajo iskalniki. Ni pomembno, da taka drža minira same temelje kritike umetnosti, dejavnosti, ki celo po Lazićevih besedah "izboljšuje družbo". Ni pomembno, da to diskreditira primarno funkcijo novinarstva, torej preučiti različne individualne zgodbe in se odločiti za eno, ki je najbližje kolektivni resničnosti. Ali to, da spodkopava največjo prednost spleta, ki je skladišče naših ogromnih intelektualnih naporov." Že sama zahteva kaže, opozarjajo, kako lahko je zakon narobe razumeti, kar pomeni, da bi ga bilo tudi kaj lahko zlorabiti.

Če velja za umetnike, velja tudi za vse druge?
Po trenutnem zakonu se zadetki lahko umaknejo s evropskih spletnih iskalnikov, ne morejo pa se izbrisati s celega svetovnega spleta. "Morali bi živeti v svetu, trdi Lazić, kjer bi vsi - ne le umetniki, ampak tudi politiki in državni uradniki - lahko urejali javno beleženje njihovih mnenj in okusov. In to vse v iskanju nekakšne višje, objektivne resnice."

Ironija je seveda v tem, da "googlanje" Lazićevega imena zdaj ne naplavi le štiri leta stare recenzije njegovega nastopa, ampak še na desetine novih člankov, ki bi jih verjetno prav tako najraje umaknil s spleta.