V domačem studiu smo ga ujeli po prihodu iz ZDA in pred ponovnim odhodom na vzhodno obalo, kjer je nanizal že precejšnje število nastopov. Tako je lani septembra nastopil v okviru glasbenega festivala v Philadelphii, letos je bil že na dveh turnejah po vzhodni obali ZDA in jeseni se torej spet vrača tja.

Sicer pa je Igor Škafar mnoga leta dejaven kot fotograf - poleg rubrike v Mladini, v kateri že štirinajst let portretira zanimive ljudi z ulice, so najbolj znane še njegove fotografije glasbenikov.

Od lanske jeseni ste bili že štirikrat v ZDA in v kratkem se ponovno odpravljate tja. Kako je sploh prvotno prišlo do te ameriške naveze?
Dolga zgodba. Vendar, če jo skrajšam, se je začelo s tem, da je stopil v stik z mano agent in organizator glasbenih dogodkov Justin Berger iz Philadelphie, ko je iskal nastopajoče za nočne dogodke na tamkajšnjem festivalu City Bisco. Organizira ga skupina Disco Biscuits, ki je v Philadelphii kar priljubljena. Festival poteka na odprtem, malo ven iz mestnega središča. To nočno dogajanje, ki sledi koncertom, pa se preseli v klub.

Kako je neki agent in organizator iz ZDA "prišel" do nekoga iz Slovenije?
Na svojem profilu na glasbeni spletni platformi Soundcloud redno objavljam svoje mikse in tako se je sčasoma tam vzpostavila neka baza sledilcev. Pred časom sem prek tega spoznal ekipo ljudi iz Washingtona, ki je takrat naredila intervju z mano. In tako so me dejansko oni predlagali Justinu, ko je iskal nekoga iz Evrope, ki bi bil primeren za prej omenjene dogodke. Nisem imel agenta oziroma agencije, ki bi me promovirala, zato mi je takrat predlagal še, da bi on prevzel to delo, in sem seveda bil za.

Miksi, ki jih objavljate na Soundcloudu, so precej znani - očitno torej tudi občinstvu v tujini ...
To me je popolnoma presunilo, ko sem prišel v ZDA, saj se mi ni niti približno sanjalo, da jih pozna toliko ljudi. Na začetku sem imel tip profila na Soundcloudu, ki omogoča objavo le dveh ur zvočnega materiala. Ker je en miks v povprečju dolg eno uro, sem vsakič, ko sem objavil novega, enega tudi izbrisal. Tako je baje nastala prava fama okoli teh miksov, saj so nekateri imeli shranjene ene, drugi druge in na primer nekateri so bili v iskanju enega točno določenega miksa.

Je bil kak določen trenutek, ko ste zaznali, da je število sledilcev na hitro poskočilo?
Da, nedvomno je to najbolj vezano na vsakokratne nastope na turneji. V tem času je vsakič to število najbolj poskočilo - tako na Soundcloudu kot na Facebooku.

Se evropsko in ameriško poslušalstvo v čem bistveno razlikujeta?
Ogromna razlika je v privrženosti nekemu umetniku ali skupini. V ZDA je bistveno večje fenovstvo v pravem pomenu besede. Recimo, Justinova ekipa iz Philadelphie, s katero sem bil veliko skupaj, je šla na prav vsak koncert skupine, katere feni so. Phish so na primer ena taka skupina, sicer so dejavni že od osemdesetih in še vedno veljajo za veliko ime. In ko so bili na turneji, so imeli po tri koncerte v enem kraju, so njihovi feni šli ne le na vse koncerte v Philadelphii, ampak so se odpravili tudi v New York.

In kakšno je razpoloženje v klubih na vzhodni obali? Oziroma - če vzamemo malo širše - kakšna je nasploh klubska kultura?
Razlika je tudi že samo zato, ker je scena večja. Vselej se nabere vsaj dvesto ljudi v klubu oziroma pač glede na zmogljivost prostora, v glavnem - klubi so vedno polni. Še ena konkretna razlika glede na našo sceno je ta, da se dogodki bistveno prej začnejo in tudi bistveno prej končajo. Vrata prizorišča se odprejo na primer ob osmih zvečer, ob devetih je plesišče že polno, ob dveh ali treh zjutraj se klub že zapre. Seveda se potem tam vedno najde nekaj posameznikov, ki poskrbijo, da se skoraj ves klub znajde pri njih doma na zasebnih after partyjih. Za primerjavo - pri nas se klubski dogodki ob tej uri šele prav začnejo (smeh).

Samo v New Yorku imajo daljši obratovalni čas, ker je precej bolj evropsko mesto, seveda. Na zimski turneji sem tam didžejal na dogodku z dvojcem BoomBox v odličnem klubu Bowery Ballroom. Tokrat pa je bil zelo prijeten dogodek čez dan na barki - vkrcali smo se na Manhattnu, se peljali okoli, pa do Kipa svobode in nazaj. V New Yorku je pač bistveno več vsega in je tudi večja raznolikost.

Koliko je elektronske glasbe na ameriškem območju oziroma predvsem kolikšna je prepoznavnost struje, ki vam je najbliže?
Splošno gledano, je rokenrol še vedno na prvem mestu, še vedno bistveno več kitar. Vendar zdaj počasi celotna elektronska sfera preplavlja severnoameriško tržišče. Disko scena pa je dejansko kar močna med poslušalci, ki imajo sicer radi jam bande, kot so na primer Phish in tudi Disco Biscuits.

To nu disco elektronske glasbe so vzeli za svojo, ker je zelo melodična in vsebuje tudi žive instrumente. Torej sama scena je zagotovo v porastu, in ko bo doživela vrhunec, bo to imelo veliko večje razsežnosti kot pri nas - že samo zaradi tega dvojega, kar sem prej omenil: vse je bolj množično in bistveno več je fenovstva kot pri nas.

Poleg nastopov v ZDA ste zunaj Slovenije največkrat nastopili v Beogradu. Kakšne vtise ste prinesli od tam?
Mislim, da sem v Beogradu do zdaj nastopil sedemkrat. Občuti se, da je to mesto res nekakšno središče Balkana in vsakič mi je bilo super. Tudi, ko so me Američani spraševali, kje mi je bilo najboljše didžejati, sem izpostavil Beograd. Še posebej klub 20/44 na splavu na Savi, kjer je popolnoma edinstvena scena v Evropi. Tudi drugi disko didžeji iz tujine, ki so jih tam že veliko gostili, so zaljubljeni v ta klub. Seveda je tukaj bistveno še to, da imajo Srbi pač res dobre zabave …

Kako bi sami opredelili glasbo, ki se jo opredeljuje za nu disco?
Oznaka nu disco mi lahko gre včasih že malo na živce, tudi opredelitev je rahlo težavna. Recimo, da je v primerjavi s housom ali deep housom bolj melodičen, ima več živih instrumentov, basovske linije so bolj razgibane.

Je pa nedvomno Norveška zibelka tega preporoda disca ...
Norvežani so res pionirji te nove scene, še posebej Lindstrøm in Prins Thomas. Sam space disco se je seveda pojavil že bistveno prej, na primer francoska skupina Space je bila dejavna že na koncu sedemdesetih let in še veliko jih je bilo takrat. Tudi Giorgia Moroderja bi konec koncev lahko umestili sem.

Vendar v novem tisočletju so res Norvežani obudili to glasbo. Sicer Angleži tudi, ampak so pri tem izvajali pretežno samplanje starih disko plošč, medtem ko imajo Norvežani popolnoma svojo produkcijo. Tovrstna glasba, ki pride iz njihovih krajev, ima tudi čisto svoj prepoznavni zvok, in veliko dobrih producentov je z Norveške.

Kolikšne so naklade pri teh žanrih, za katere ne bi mogli dejati, da so komercialno usmerjeni?
V preteklih sedmih letih, odkar sem dejaven na tem področju, je bila pri založbah, pri katerih izdajam, po navadi praksa, da se je natisnilo petsto vinilnih plošč. Vendar se vedno bolj uveljavlja politika, da raje najprej natisnejo samo dvesto ali tristo izvodov, ko se ti prodajo, natisnejo nove. Veliko se proda seveda prek spletnih trgovin in v zahodnoevropskih državah je še vedno kar nekaj prodajaln s ploščami. V Zagrebu se je na primer nedavno odprla nova …

Za seboj imate album Yugo Tempo, ki ste ga ustvarili z Juretom Plestenjakom, pod imenom Ichisan & Nakova. V preteklosti sta izdala tudi nekaj kratkometražnih plošč. Se obeta kakšna nova skupna izdaja po daljšem času?
Z Juretom se že ves čas pogovarjava o tem, da bi posnela še en album, vendar časovno ne prideva skupaj. Rada bi naredila album, ki bi bil nadgradnja prejšnjega. Torej še bolj jammy - še več kitar, nasploh več v živo odigranih instrumentov. V času, ko sva snemala Yugo Tempo, tudi nisva imela še nobenega analognega sintetizatorja, v teh štirih letih od takrat pa sem si nabavil kar nekaj kosov opreme.

Tako da bo moj samostojni album pretežno analogen, kar se tiče sintetzatorjev. Od Gregorja Zemljiča sem si izposodil še ritem mašine, sicer pa on skrbi tudi za mastering mojih plošč, na albumu Yugo Tempo je poskrbel tudi za miks. Vendar za zdaj deluje, da bova z Juretom že prej izdala kako skupno kratkometražno ploščo in se nato lotila albuma.

Pa nove samostojne izdaje? In kdaj bo izšel prvi samostojni album?
Med letoma 2007 in 2011 sem izdal kar veliko materiala, nato sem naredil premor z izdajanjem plošč. Vmes sem si preselil studio in v lanskem septembru je po vsem tem času izšla nova skladba na eni kompilaciji. Letos pa so dejansko pred mano štiri vinilne izdaje - septembra ena na Japonskem in ena pri norveški založbi Internasjonal ter pred novim letom še izdaji v Angliji in Italiji.

Prvi samostojni album je sicer v nastajanju, vendar bi si zanj rad vzel še nekaj časa, tako da bi mi bil izid do naslednjega poletja popolnoma v redu. Logika albuma je drugačna. Pri kratkometražnih izdajah po navadi naredim tako, da je stran A primernejša za plesišče, stran B pa bolj za poslušanje. Pri albumu pa bi rad, da bi sicer bil plesen, vendar tudi primeren za avto ali na primer kot glasbeno ozadje za pospravljanje doma (smeh).