Uči se predvsem na primeru simfoničnega orkestra iz Chicaga, katerega nadzorni komite se nikakor noče prenagliti z odločitvijo o novem glasbenem direktorju. Ker ni na vidiku nobenega glasbenega direktorja, katerega kakovosti bi bile tako nesporne, da bi se z njim takoj začeli pogajati o plači, so se v združenju chicaškega simfoničnega orkestra raje odločili, da si vzamejo čas, tudi več kot leto, če bo treba, in v miru najdejo človeka, primernega za pomemben položaj. Vmes glasbenike vodijo gostujoči dirigenti, ki jih zaposlijo za določen čas, tako pa tudi preizkušajo, ali bi bili primerni za delovno mesto.

In kaj morajo sodobni glasbeni direktorji zapisati v svoj življenjepis?
Pohvaliti se morajo z idealno kombinacijo umetniškega vodstva, ki vključuje tehnične, socialne in psihološke vrline, organizacijske kompetence, ustrezno politično presojo, vizijo odgovornosti in smisel za marketing, poleg tega pa morajo biti dovolj znani, da privabljajo občinstvo in sponzorje.

Zakaj je delovno mesto glasbenega direktorja v 21. stoletju ob vsej tehnični pomoči toliko zahtevnejše, kot je bilo na primer v 19. stoletju? Poznavalci kot otežujoče dejavnike omenjajo predvsem nepredstavljiv tehnološki napredek, spremenljiv glabeni okus kritikov in občinstva, opuščanje glasbene izobrazbe v večini šol in vedno več možnosti, kje naj ljudje preživljajo svoj prosti čas - in zapravljajo dolarje. Zlasti slednja dva razloga naj bi glasbenim direktorjem povzročala sive lase.

Izbira se manjša
Odbori, zadolženi za zaposlovanje na to delovno mesto, se tako po vsej Severni Ameriki pritožujejo nad tem, da je bila izbira pred 40 ali 50 leti veliko boljša kot danes. Prvovrstnih direktorjev, ki so bili sposobni voditi vrhunske glasbene zasedbe, je bilo takrat v ZDA in Kanadi precej, saj so se na to celino zatekli pred divjanjem 2. svetovne vojne, danes pa za selitev nimajo nobenih takih razlogov.

O tem, zakaj tega profila "delavcev" tako primanjkuje, je bilo obravnavanih že več zgodovinskih, socioloških in umetniških razlogov, a brez kakšnih pametnih rezultatov. Po drugi strani pa je glasbenih direktorjev, primernih za zasedbe srednje kakovosti, malo morje in izbira med njimi je včasih bolj stvar naključja kot odločitve za res najboljšega kandidata.

Koga bi v Chicagu izbrali, če bi imeli proste roke?
Med očitnejšimi kandidati bi bil italijanski dirigent Riccardo Muti, eden izmed redkih naslednikov največjih mojstrov, a proti njemu govori njegov odhod iz milanske Scale. V njegov bran bi bilo sicer mogoče reči, da vzrok za odhod ni bilo njegovo neustrezno delo, ampak italijanska politika in temperament. V Chicagu pozorno spremlajo tudi, kaj dela venezuelski čudežni deček Gustavo Dudamel, ki ni prestopil niti 30. leta, aprila pa bo debitiral prav v Chicagu. Vse pa kaže na to, da bo preteklo še kar nekaj vode, preden se bo iz dimnika chicaških simfonikov pokadil bel dim in oznanil, da imajo novega direktorja.