"Metalni ezoteriki" Isis so skupina, ki je bila ustanovljena v Bostonu pred dobrim desetletjem, deluje pa v Kaliforniji. Navdih so si sposojali od pionirjev Neurosis in Godflesh in razvili svoj zvok, ki ga zaznamujejo daljše skladbe, osredotočene na repeticijo in razvoj strukture. Prav zaradi edinstvenega zvoka jih je težko "popredalčkati", med drugim jih glasbeni poznavalci uvrščajo v žanra sludge- in postmetala.

"Kitarska dramatika"
Nekateri pa jih opisujejo kot postrock, težko opredeljivi žanr, ki se odmika od tradicionalnih elementov, kot so refreni, verzi, ponavljajoči se vokali ali hitri rifi - nekaj, kar vodja skupine Aaron Turner opisuje kot "kitarsko dramatiko". A pri postrocku po navadi ni agresivnih vokalov in kitarske distorzije, česar pa ne moremo trditi za Isis: pevčev glas pogosto meji na "metalsko rohnenje", kitare pa pogosto zaidejo na območje nenadzorovanega hrupa. Ustvarjajo čustveno, silovito glasbo, a poslušalcu nočejo vsega ponuditi na pladnju, ampak ohranjajo določeno stopnjo skrivnostnosti.

In kako se Turner odziva, ko ga vprašajo po definiciji zvoka Isis? Priznava: "Nikoli ne vem, kaj reči. Skoraj strah me je, nadeti nam še eno etiketo. Morda bi lahko rekli, da smo metal za razmišljujoče," s čimer se je nanašal na intelektualne elemente v ozadju njihove glasbe, ki se vedno vrti okrog določene teme, njihovi albumi so sklenjene celote. Ne, glasba zasedbe vsekakor ni namenjena povprečnemu poslušalcu in mainstreamu: za komercialne radijske postaje s svojimi dolgimi in zahtevnimi strukturami nikakor niso primerni. Kot je nekoč povedal kitarist Michael Gallagher: "Nikoli se nismo trudili priti na radio in nikoli se nismo trudili ustreči drugim. Preprosto smo počeli tisto, kar smo želeli in se odločili, da bomo zadovoljni z rezultati."

"Od peklenskega butanja do nebeške blagoglasnosti"
V Kinu Šiška, kjer je na trenutke resnično zagrmelo in smo kar malce zavidali preudarnejšim članom občinstva, ki so si omislili ušesne čepke, so Isis predstavili najnovejši izdelek Wavering Radiant, izdan maja letos, prav letos pa jih je glasbena revija Revolver nagradila za najboljše podzemne metalske izvajalce. Kot so zapisali organizatorji, Isis "fabricirajo gromozanske zvočne podvige, prepredene z umerjenim doziranjem hardcorovskih, metalnih ter spiritualnih prvin". "Okorno, kotalečo, bobnečo, turbulentno in predvsem atmosferično metaliziranost je peterica po epsko razgrnila med skrajnosti, ki se raztezajo od peklenskega butanja do nebeške blagoglasnosti," so še dodali.

"Surovo rentačenje" dua Dalek
Poleg monume(n)talnih Isis sta se iz štaba založbe legendarnega vokalnega mojstra Mika Pattona (Faith No More, Fantomas, Peeping Tom ...), Ipecac, zglasila redna povratnika, neutrudna stihotvorca Dälek - Will Brooks oz. Dälek in Alap Momin oz. Oktopus - iz New Jerseyja.

Njuno temačno, hrupno in atmosferično glasbo navdihuje "surovo rentačenje" zasedb, kot je Public Enemy, vendar ne smemo zanemariti niti njunega vsrkavanja krautrocka, džeza, psihedelije, beatnikov ter afriške in azijske godbe. "Dälek skušata narediti tisto, kar so nekoč počeli stari mojstri 'gobcanja'. Hip-hopu se trudita povrniti svobodnega duha, ki je z leti vse bolj izginjal in hlapel," so zapisali organizatorji.

Letargični Transitional
Za popolno zvočno doživetje so kot uvod v večer nastopili še novopečeni britanski "doom-industrialni struckoti" Transitional, ki so v šišenski Katedrali pričarali domala letargično vzdušje.