Mamoru Samuragoči je bliskovito zaslovel v sredini devetdesetih let; znan je predvsem po svoji Hirošimski simfoniji št. 1, ki jo je posvetil žrvam padca atomske bome leta 1945. A 50-letni skladatelj je zdaj pripravljen priznati, da svoje glasbe sam ne sklada že od leta 1996.

Pravega skladatelja svojih uspešnic Samuragoči sicer še ni poimensko razkril, so pa japonski mediji že poročali, da je v sredo izjavo za javnost, v kateri se imenuje za "skladatelja v senci", že podal neki Takaši Niigaki.

Samuragočijeva - zdaj že ukinjena - spletna stran poroča, da ga je igrati na klavir pri štirih letih začela učiti mama; pri desetih naj bi že obvladal Beethovna in Bacha.

"Izguba sluha je bila božji dar"
Prvič se je uveljavil s pisanjem glasbene podlage za videoigre, kot sta bili Resident Evil in Onimusha. Pri 35 letih je bil že popolnoma gluh, a ga to menda ni ustavilo pri glasbenem ustvarjanju, češ da se je zanašal na svoj "absolutni posluh". Revija Time ga je v portretu leta 2001 opisala kot "Beethovna digitalne dobe". "Poslušam samega sebe," je takrat povedal za Time. "Če zaupaš svojemu notranjemu sluhu, ustvariš nekaj bolj iskrenega. Kot da bi komuniciral naravnost iz srca. Izguba sluha je bila zame božji dar."

Hirošimska simfonija št. 1., ki je bila dokončana leta 2003, je bila na Japonskem silna uspešnica (prodali so več kot 100 tisoč izvodov). Potem, ko se je Samuragoči pred kamerami sestal s preživelimi žrtvami cunamija iz leta 2011, je njegova najslavnejša skladba neuradno postala znana kot "simfonija upanja". V dokumentarcu Melodija duše so ganjeni gledalci lahko videli Samuragočija, kako se igra z malo deklico, ki je v cunamiju izgubila mamo, in nato - kljub lastni bitki z boleznijo - zanjo zloži rekvijem.

Samuragočijev odvetnik, ki se je namesto skladatelja pojavil v javnosti, se je v njegovem imenu opravičil, češ da je njegovi stranki "resnično žal, da je izdal svoje oboževalce in razočaral druge." "Zaveda se, da ne obstaja nobeno opravičilo za to, kar je storil. V globoki čustveni stiski je, zato ni v primernem stanju, da bi sam izrazil svoja čustva."

Pritisk skladanja za film
"Prvič sem nekoga drugega za skladanje glasbe najel okrog leta 1996, ko sem dobil prvo ponudbo za pisanje filmske glasbe," je Samarugočijeve besede povzel japonski radio NHK. "Njegovo pomoč sem potreboval za več kot petdeset odstotkov dela, ker se je moj sluh tako zelo poslabšal." Za zdaj se zdi, da je zvezdnik neznanemu umetniku plačal dogovorjeno vsoto, obenem pa mu predstavil svoje okvirne ideje za skladbo. "Rečeno mi je bilo, da obstajajo določene okoliščine, zaradi katerih bi se resnični avtor le težko razkril v javnosti," je razložil Samarugočijev odvetnik. "Moja stranka se je zato imenovala za edinega avtorja."

Založba dviguje roke
Predstavniki Samarugočijeve založbe Nippon Columbia so že izjavili, da so nad razkritjem "šokirani in ogorčeni". "Zagotovil nam je, da je glasbo zložil sam," se branijo.

Afera se je preselila v Soči
V afero se je nevede zapletel tudi vrhunski umetnostni drsalec Daisuke Takahaši, ki je na olimpijske igre odpotoval s programom, v katerem med drugim uporabi tudi Samuragočijevo Sonatino za violino, še eno delo, ki ga njegov rojak ni napisal sam. Drsalec je medtem sicer že sporočil, da svojega programa ne namerava spreminjati.

Pranja umazanega perila očitno še ne bo kmalu konec: danes je revija Šukan Bunšun objavila intervju z anonimnim "pravim" skladateljem, ki zdaj trdi, da je šlo za premišljeno prevaro ter da se je Samuragoči, ki po njegovih besedah sploh ni gluh, ampak pač ne zna pisati glasbe, hotel predstavljati kot trpeči umetnik.