Takšno je mnenje Domna Marinčiča, umetniškega vodje Festivala Radovljica, ki je k nastopu na jubilejni izvedbi festivala stare in nove glasbe na zgodovinskih glasbilih povabil kar nekaj izvajalcev, ki so h klasični glasbi pristopili zelo drzno. Od sten očarljivih renesančnih in baročnih ambientov, ki so bili do zdaj bolj vajene blagozvočnih harmonij, se bodo tako letos odbijali tudi tako neobičajni zvoki, kot so džezovske improvizacije na Johanna Sebastiana Bacha. Preveliko začudenje je odveč. Kot nam je zatrdil Marinčič, Bachova glasba in džez sploh ne stojita na nasprotnih polih glasbenega sveta. To je le ena izmed morda kar nekoliko presenetljivih zanimivosti o stari glasbi, ki nam jih je zaupal sogovornik.

Kaj pravzaprav pomeni izraz stara glasba? Je njegova zamejitev zgolj časovna ali pa opredeljuje tudi slog?
Stara glasba danes opredeljuje predvsem slog izvajanja. Njen repertoar ni omejen le na barok oz. obdobja pred klasicizmom. Tudi Ravel in Debbusy sta lahko stara glasba, če se izvajalci poglobijo v izvajalsko prakso, ki je bila v veljavi v njunem času. Šele potem se lahko odločijo, katere elemente bodo upoštevali pri svoji interpretaciji. Kdor ničesar ne ve, ne more izbirati, temveč lahko sprejme le tisto, kar so mu povedali v šoli. Pomembni so tudi ustrezni inštrumenti. Nobenega zagotovila pa nimamo, da bi takratni skladatelji v današnjih izvedbah prepoznali svoja dela.

Festival Radovljica praznuje 25 let. Se je zasnova festivala v tem času kaj spremenila? Katere so morebitne novosti, ki jih glede na prejšnja leta ponuja letošnja edicija dogodka?
Festival je pred petindvajsetimi leti ustanovil Klemen Ramovš, zadnjih deset let pa ga je vodila Tjaša Krajnc. V program je vključila tudi sodobno glasbo, saj imata stara in nova glasba marsikaj skupnega. Ta koncept z naročili novih del nadaljujemo tudi letos. Poleg tega bi rad opozoril na ustvarjalnejše izvajalske pristope, zato sem povabil tri tuje ansamble, ki se že več let ukvarjajo s stilno improvizacijo. Improvizacije danes v klasični glasbi skoraj ne poznamo in večina ljudi jo povezuje zgolj z džezom. Omenjene koncerte zato smiselno dopolnjuje zadnji, na katerem bodo štirje slovenski izvajalci Bachovo glasbo poslušalcem predstavili v džezovski preobleki.

Spored letošnje izvedbe Festivala Radovljica ponuja tudi koncert džezovskih improvizacij Bachovih kompozicij (avtor aranžmajev je slovenski pianist in skladatelj Blaž Pucihar). Bachova glasba velja za matematično zelo 'rigorozno' in sistematično - nekateri celo pravijo, da naj bi vsak človek z dobrim posluhom spontano vedel, kako se nadaljujejo Bachove skladbe, če bi njihovo izvajanje nenadoma prekinili. Ali kot takšna ta glasba sploh dopušča improvizacijo?
Seveda! V Bachovem času je bila improvizacija še kako živa. Nekateri sodobniki so mu sicer očitali, da glasbenikom pušča premalo svobode, vendar tega ne smemo razumeti v kontekstu današnje prakse, ki izvajalcem klasične glasbe narekuje zgolj dosledno spoštovanje zapisanega. Bach je eden redkih skladateljev, ki so se že pred stoletji približali džezu, ne da bi se tega sploh zavedali.

Na letošnjem sporedu je zaslediti nekaj zasedb, ki staro glasbo prirejajo in jo poskušajo približati sodobnemu poslušalcu. So takšni prijemi sprejemljivi ali pa nujno pomenijo 'maličenje' dragocene glasbene dediščine, kar je pogosto primer tudi v 'mešanicah' klasike in popa, ki so se v zadnjih letih zelo 'namnožile'?
Pomembna je predvsem kakovost. Sam se izogibam takšnim zasedbam in programom, za katere menim, da so nastali zgolj iz komercialnih razlogov. Pri interpretaciji stare glasbe bi bilo danes nesmiselno trditi, da na izvajalce ni vplivala tudi glasba, ki je nastala v novejšem času. Glasbeno dediščino pa je vsekakor treba oživiti, saj šele pri izvedbi doseže svoj pravi namen. Čudovito bi bilo, če bi vsak poslušalec glasbo presojal po svojem okusu in brez predsodkov. Prepričan sem, da je v vsaki glasbeni zvrsti mogoče najti zanimive in manj zanimive skladbe in glasbenike.

Festival Radovljica ponuja koncerte stare glasbe v zgodovinskih ambientih. Je bila ta glasba pisana z mislijo na njeno izvajanje v prostorih s posebno akustiko in zato njeno poustvarjanje zahteva koncerte v cerkvah in drugih starih stavbah?
Tako je. V stari glasbi poleg tega uporabljamo tudi zgodovinske inštrumente, ki zahtevajo ustrezne prostore. Kot je znano, so se inštrumenti skozi zgodovino spreminjali tudi zaradi drugačnih prostorskih razmer. Ko so koncertne dvorane postajale vedno večje, se je morala spremeniti njihova konstrukcija. Postali so vedno glasnejši, večinoma pa so obenem spremenili svojo posebno barvo.

Je morda tudi v obdobju razcveta stare glasbe – omejimo se na renesanso in barok – prihajalo do vseevropskih smeri v glasbi? Je mogoče v omenjenih dveh obdobjih izpostaviti skladatelja ter regionalno ali nacionalno glasbeno šolo in ustvarjalnost, ki je tedaj veljala za 'standard' in vzor glasbene ustvarjalnosti?
Takšnih skladateljev je bilo kar nekaj. Žal nekatere izmed njih danes na splošno poznamo le iz glasbenih leksikonov in učbenikov glasbene zgodovine. Medtem ko Bachovo, Händlovo in Vivaldijevo glasbo poslušalci dobro poznajo, so mojstri zgodnejših obdobij v današnjem glasbenem življenju še sorazmerno slabo zastopani. Malokdo je tako na primer slišal glasbo Lodovica Viadane, ki velja za iznajditelja generalnega basa in ki ga nešteti skladatelji v zgodnjem 17. stoletju navajajo kot vzornika. Tudi naš Isaac Posch se v svoji zbirki motetov sklicuje nanj …

Pod vplivom katerega kulturnega kroga (sredozemskega oziroma italijanskega ali germanskega) se je v tem obdobju oblikovala slovenska glasba?
Čeprav je Posch prihajal z nemško govorečega prostora, je zavestno sledil italijanskemu slogu. Nekaj desetletij pred njim je na Gallusa vplivala tako italijanska kot frankoflamska glasba. Skladatelji italijanskega rodu, kot sta Gabriello Puliti in Antonio Tarsia, so se seveda bolj nagibali proti Italiji … Prepričan sem, da morajo današnji izvajalci razmišljati o takšnih rečeh. Večini interpretacij Bachove glasbe bi nedvomno koristilo, če bi se nekoliko bolj zgledovale tudi po Vivaldijevi glasbi, saj je ta zelo močno vplivala na Bacha

V ponudbi Festivala Radovljica so nastopi manjših, komornih zasedb. Je razlog za to narava prireditvenih prostorov Festivala Radovljica ali pa je v obdobju nastajanja stare glasbe tudi sicer prevladovala tovrstna 'intimna' glasba?
Izbiro zasedb narekujejo prostori, ki so nam na voljo. Že od nekdaj so v glasbi poznali tudi velike zasedbe simfoničnih razsežnosti, vendar so bile te redkejše in so zato vzbujale več pozornosti kakor dandanes.

Za Jakoba Petelina Gallusa smo slišali že vsi. So obstajali tudi drugi kakovostni in tudi onkraj meja slovenske poselitve znani skladatelji stare glasbe? Kdo so to bili in ali bodo njihova dela tudi izvedena tudi na Festivalu Radovljica?
Omenil sem že Poscha, Pulitija in Tarsio. V to skupino spada še Janez Krstnik Dolar, čigar dela so v r aznih rokopisih ohranjena zgolj v tujini. Na letošnjem festivalu bodo poleg Gallusovih del zazvenele še vokalne skladbe Georga Prennerja, manj znanega Gallusovega sodobnika, ki se je rodil v Ljubljani, pozneje pa je nekaj časa deloval v Pragi. Umrl je le eno leto pred Gallusom. Njegova dela so v šestnajstem stoletju izšla v nekaterih izmed najbolj priljubljenih antologij sakralne glasbe.

Kakšno je trenutno stanje stare glasbe? V zadnjih letih se zdi, da tudi pri nas nekoliko bolj 'obskurne' – če si smemo dovoliti ta izraz – glasbene zvrsti pridobivajo novo občinstvo. Še posebej to velja za etno. Bi lahko kaj takšnega trdili tudi za staro glasbo?
Tudi stara glasba ima vedno več poslušalcev, vendar se ljudje po mojem mnenju še vedno premalo zavedajo, kakšna bogastva ponuja. Na splošno bi lahko bili nekoliko bolj radovedni. Glasbo, ki je ne poznamo, moramo ponavadi poslušati več kakor le enkrat, če jo hočemo razumeti. Tako je zapisal že veliki renesančni skladatelj William Byrd.

Nekdo se odloči, da se bo seznanil s staro glasbo. Katere skladatelje mora 'preposlušati', da bo osvojil vsaj osnovno znanje o tovrstni glasbi?
Za to ni nobenih zahtev. Predvsem naj ohrani odprta ušesa. Poslušati naj začne tisto, kar mu je najbližje, nato pa naj svoj izbor počasi širi. Nekomu je že po naravi bolj všeč Puccini, drugemu pa Guillaume de Machaut.

Bi lahko izpostavili najnenavadnejšo točko letošnjega repertoarja in zasedbo, za katero ste morda najbolj veseli, da vam jo je uspelo privabiti na festival?
Zelo sem vesel, da bo cikel koncertov na temo improvizacije odprl norveški kitarist in lutnjist Rolf Lislevand s svojim ansamblom. Njegovo muziciranje je težko opisati z besedami. Preveriti ga boste morali na koncertu. Posebej bi rad opozoril tudi na nastop belgijskega ansambla Ricercar Consort z mojo najljubšo sopranistko Susan Hamilton in s programom Haydnove glasbe. Najbolj nenavadna zasedba letošnjega festivala pa je gotovo kvartet čembalov, s katerim imam daleč največ dela, saj sem ga sestavil sam in v njem tudi igram. Za to zasedbo sta nastali dve novi skladbi, treba je bilo organizirati štiri dvomanualne inštrumente, jih urediti in uglasiti …

Zdaj že vemo, da izraz stara glasba opredeljuje predvsem slog izvajanja in da torej nastaja tudi še danes. So tudi na sporedu festivala Radovljica katera nova dela?
Za koncert s štirimi čembali sem sam rekonstruiral nekaj skladb, ki se niso ohranile v izvirni obliki. Händlova suita za dva čembala se je sicer ohranila v številnih prepisih iz 18. stoletja, vendar žal brez parta za drugi čembalo. Francoski skladatelj Gaspard Le Roux je part za drugi čembalo večinoma samo skiciral, zato ga je bilo treba šele izdelati. Čeprav je dela z njimi morda še več, kakor če bi začeli novo skladbo, gre pri omenjenih delih za rekonstrukcije. Za ta koncert sta nastali tudi novi skladbi Milka Lazarja in Gregorja Stermeckega, sodobna glasba pa bo zazvenela tudi na koncertu nemškega vokalnega ansambla Singer Pur. Zanj sta že pred leti pisala Jakob Jež in Damijan Močnik, komponiranje novega dela, ki bo v Radovljici doživelo prvo izvedbo, pa sem zaupal Tomažu Bajžlju (*1979).

V poletnem obdobju je na Slovenskem kar nekaj festivalov, ki ponujajo koncerte stare glasbe – Tartinijev festival, Festival srednjeveške in renesančne glasbe Ljubljana, koncerti v okviru projekta Seviqc Brežice … Katera je tista specifična poteza Festivala Radovljica, ki ta festival ločuje od drugih in ga dela prepoznavnega znotraj te skupine dogodkov?
Festival odlikujeta raznoličen program in predstavitev širokega spektra doživetij, ki jih danes ponuja stara glasba. Pri nas je kakovost pomembnejša od kvantitete. Čeprav posebej poudarjamo številne novosti in ustvarjalne pristope glasbenikov, med katere sodi letos predvsem improvizacija, ne gre več za eksperimentiranje. To je glasba, ki jo je, izvedeno na takšen način, prvič in zadnjič mogoče slišati prav ta trenutek.

Polona Balantič