Legendarni španski operni pevec je za snemanje svoje nove plošče, na kateri bodo izbrane predelave italijanskih in latinskoameriških popularnih pesmi, izbral ravno slovenski orkester, ki prav v "crossover" vodah že desetletja orje ledino. Priredbe so prispevali mojstri aranžerji svetovnega slovesa John Cameron, Paul Bateman in Christian Kolonovits, ki orkestru tudi dirigira.

Plošča, ki bi izšla jeseni 2013, nastaja ob 25-letnici ustanovitve Fundacije José Carreras Leukemia Foundation, s katero se je za levkemijo ozdravljeni pevec obvezal pomagati v boju proti tej bolezni. V zvezi s tem je odgovoril tudi na nekaj kratkih vprašanj.

Carreras je - morda v nasprotju s slovesom in spremstvom, ki ga obdaja - priljuden in preprost človek. Ponudi sicer, da lahko odgovarja v svoji rodni katalonščini, "ki bo v nekaj letih, ko bomo evropska velesila, tako ali tako uradni jezik", ter se v šali potoži, zakaj ga nihče ne vpraša ničesar v nogometu. Ter nas seveda potolaži, da "ni neumnih vprašanj, samo neumni odgovori. "No, upam, da bom po tem pogovoru še takega mnenja."

Povod za snemanje pričujoče kompilacije je 25-letnica Fundacije Joséja Carrerasa za boj proti levkemiji. Kakšni so bili njeni začetki?

Zgodba je dolga, a preprosta: pred 25 leti sem zbolel za levkemijo. V času bolezni in okrevanja so mi ljudje z vsega sveta stali ob strani; za solidarnost in velikodušnost sem bil neskončno hvaležen tako družbi kot tudi medicinski stroki. Zdelo se mi je, da bom svoj dolg najbolje poplačal z ustanovitvijo fundacije, ki bi se borila proti bolezni, ki sem jo premagal sam.

H kakšnim dosežkom v boju proti levkemiji je v teh zadnjih 25 letih pripomogla vaša fundacija?

Naša fundacija je seveda samo del širših naporov in raziskav na tem področju. Napredek je bil neverjeten, odstotek zmag v boju proti tej bolezni je vsak dan višji - če je bila pred 30 leti levkemija še smrtna obsodba, danes bitko z njo preživi 80 odstotkov obolelih otrok in vsaj 50 odstotkov odraslih. Izboljšala se je tudi kakovost življenja bolnikov med samim zdravljenjem. Vsak dan torej odkrivamo nove oblike boja proti tej bolezni in upamo, da bo nekega dne ozdravljiva v vseh primerih. Fundacija Joséja Carrerasa v Barceloni je v teh 25 letih dobila tri "hčerinske" sklade, v ZDA, Švici in Nemčiji; vse skupaj so doslej zbrale že nekje med 150 in 180 milijoni evrov.

Kako se je na albumu ob obletnici znašel prav ta izbor italijanskih in latinskoameriških pesmi? Ste jih izbrali sami in ali so vam katere še posebej pri srcu?

Seveda so moje korenine v operi, toda tudi tovrstna, lahkotnejša, strastna glasba v italijanščini ali moji rodni španščini mi je bila od nekdaj pri srcu. Vesel sem vsake priložnosti, da lahko izvajam te pesmi. Težko rečem, če mi je katera bolj pri srcu - to je tako, kot če bi me vprašali, katerega vnuka imam najraje. Bomo videli, katera bo najbolje uspela v snemalnem studiu ...

Kako je prišlo do sodelovanja s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija? Imate z njimi dobre izkušnje?

Seveda, to je glavni razlog; že nekajkrat smo sodelovali in zdi se mi, da trenutno igrajo bolje kot kadar koli prej. Pa tudi John, Paul in Christian (aranžerji John Cameron, Paul Bateman in Christian Kolonovits, op. n.) so ljudje, ki glasbo dojemajo na enak način kot jaz. Človek je konec koncev lahko izjemen glasbenik, pa se nekako ne ujameš z njim - mi pa se v družbi drug drugega počutimo dobro tako po delovni kot po zasebni plati.

Velik del pesmi ste oziroma boste posneli v Ljubljani. Kako ste zadovoljni z rezultati?
Zelo. Upam, da bomo - potem, ko bodo snemanje vokalov, montaža in poprodukcija zaključeni - ljudem lahko ponudili prijeten album, ki jim bo v užitek.

Kdaj bo album izšel?
Saj veste, pri založbah nikoli ne veš ... Računamo pa, da se bo to zgodilo naslednjo jesen.

Izvedeli smo tudi, da Christian Kolonovits sklada novo opero, v kateri boste vi imeli glavno vlogo. Nam lahko o njej poveste kaj več?
Tega projekta se izjemno veselim. Veseli me misel, da se bom lahko v tem obdobju vrnil na operni oder v čisto novem delu. Prepričan sem, celo vem, da gre Christianu ustvarjanje gladko. Upam, da bomo nastopi začeli že čez kako leto.

Ped leti ste igrali zelo veliko vlogo pri približevanju opere širšim množicam. Kakšno vlogo in prihodnost ima po vašem mnenju opera danes, na pragu 21. stoletja?
Lepo vprašanje. V vsakem primeru mislim, da je opera še vedno živa - tako, kot je še vedno živa kaka Velázquezova, Goyeva ali Rembrandtova slika. Operni repertoar ponuja mojstrovine in te bodo ljudje vedno iskali in poslušali. Sem pa tudi optimističen, saj vidim, da tudi mlade ljudi še vedno zanimata opera in klasična glasba. In v mladih se izrisuje prihodnost.

Sami ste že pri 28 letih imeli snemalno pogodbo z Deutsche Grammophon; skozi leta ste si nabrali ogromno izkušenj z različnimi založbami. S katero imate najboljše izkušnje?
V mojem poklicu imam to srečo, da so ljudje, s katerimi delam, ponavadi veliki profesionalci in zelo dobro pripravljeni. V opernem svetu vsi svoje delo jemljejo zelo resno; iz spoštovanja do občinstva in skladateljev hočejo vsako nalogo opraviti brez napak.

Slovite kot eden najlepših tenorjev lirico-spinto, kar jih svet pozna. Kaj bi svetovali mladim pevcem, ki še iščejo svoj izraz?
Rad bi imel na zalogi kak uporaben nasvet, ki bi jih opogumil na eni najlepših življenjskih poti, kar si jih lahko zamislim. Gotovo bi jim svetoval disciplino. Zavedajo naj se, da je glas njihov inštrument; vsak dan se ga moajo učiti bolje uporabljati, stroga disciplina pa je pri tem ključnega pomena.

Kaj je ključni element za nastanek dobrega studijskega posnetka? Dober producent?
Gre za kompendij stvari; seveda je pomembna kvaliteta orkestra, izvajalcev in zvočnega inženirja. Pevec mora razumeti, da je vlogo v studiu interpretrati, zaigrati na enak način, kot bi jo pred občinstvom. Tega sem se naučil v vseh teh letih snemanja v studiu.

Je v vašem obsežnem opusu, v katerem so poleg opere tudi operete, zarzuele, pesmi iz muzikalov in tako dalje, kaj, kar še posebej z veseljem izvajate?
Težko rečem. V osnovi sem seveda operni pevec, a to še ne pomeni, da ne uživam tudi v ostali glasbi, s katero se ukvarjam.Seveda sem kdaj tudi že brcnil v temo, in hvala bogu, da sem, toda vsako stvar v življenju sem naredil iz želje, da bi se izrazil s pomočjo glasbe. Rad pojem vloge Rodolpha, Wertherja in Andreo Chénierja - ampak to ne pomeni,da mi lieder, zarzuele in, kot v tem primeru, crossover žanr, ni pri srcu.

V zadnjem času ste v intervjujih namignili, da ste z mislimi že pri slovesu od glasbenih odrov; omenili ste, da imate pred seboj še tri ali štiri leta kariere, potem pa se boste upokojili. Predstavljam si, da mora biti za umetnika to ena najtežjih stvari v karieri: oceniti, kdaj je čas za odhod. Ali pa je vse skupaj malo manj tragično?
Time To Say Goodbye je čudovita pesem, a je žal nikoli nisem imel priložnost peti ... (Smeh). Kakor koli že, prav imate. Vsak človek, ne glede na njegov poklic, mora, ko je enkrat star 65 let, razmisliti o tem, kaj ga čaka v prihodnosti. Zaenkrat sem zadovoljen s tem, kar počnem; veliko srečo in čast imam, da se lahko še vedno ukvarjam s svojo strastjo, ki je obenem moj poklic. Vsakič, ko stopim na oder ali v studio, bolj cenim to, kar počnem, saj vem, da sem bližje koncu. Vsak nastop je zato zame dragocen.

Operni svet je od nekdaj slovel ne le po velikih umetnikih, ampak tudi po velikih, če hočete, osebnostih. Je prototip muhastega, zahtevnega, temperamentnega opernega pevca vkoreninjen v resničnosti ali pa je to mit, ki se s približevanjem opere širšim množicam počasi razblinja?
Seveda je res, da so pevci temperamentni: saj moraš biti, če hočeš peti Normo, Tosco ali Othella! Seveda pa je eno, da si temperamenten v svojih nastopih, in nekaj drugega, da da si tak v svojem zasebnem življenju. Je pa to del igre, ki ga je treba sprejeti. Mislim, da smo operni pevci ponavadi zelo milih značajev: zavedati se je treba, da svoj inštrument nosimo s seboj; nanj lahko vpliva vse od vremena pa do tega, kar ješ in piješ. Zato smo seveda pod velikim pritiskom, ki včasih potencira stvari, ki bi bile sicer nepomembne težavice.

Svet vas bo vedno poznal kot enega od Treh tenorjev. So med trenutno aktivnimi mladimi tenoristi kakšni, ki bi jih lahko imenovali za vaše neuradne naslednike?
Trenutno deluje cela vrst čudovitih tenorjev; če ima kateri od njimi idejo in pogum in vzdržljivost, da bi sestavil nove "Tri tenorje", bi bilo to seveda dobra ideja. A ne gre samo za glas, gre tudi za ljubezen do poklica in za to, da si upaš tvegati. Lahko tudi koga naštejem, če hočete: zelo občudujem Jonasa Kaufmanna, Rolanda Villazóna, Roberta Alagno, ... Prepričan sem, da je "oddelek" tenorjev v zelo dobrih rokah.

V svoji karieri ste nastopili tudi na več izjemno markantnih, simboličnih lokacijah, od Prepovedanega mesta v Pekingu do obleganega Sarajeva in moskovskega Rdečega trga. Se vam je kateri še posebej vtisnil v spomin?
V tem je seveda privilegij umetnika: da lahko te kraje ne le obiščeš, ampak tudi nastopiš v takem čudovitem arhitekturnem ali naravnem "kadru". Zagotovim vam lahko, da so bili vsi ti kraji, od Angkor Wata pa do rdečega trga, nepozabni.