V vasi Konjšica med Litijo in Zagorjem smo ob desetletnici smrti slovitega dirigenta Carlosa Kleiberja izvedeli marsikaj o njegovem zasebnem življenju, ki je bilo javnosti doslej skrito. Z ženo balerino Stanko Brezovar sta živela v Konjšici, tam pa sta tudi pokopana.

Življenjska pot je Kleiberja vodila praktično po vsem svetu. Rodil se je v Berlinu, kjer je bil njegov oče Erich direktor tamkajšnje opere. Po vzponu nacizma na oblast je v znak protesta odstopil in družina se je preselila v Argentino, od koder se je Carlos v Evropo vrnil šele po koncu vojne.

Po koncu druge svetovne vojne se je vrnil v Evropo in najprej študiral kemijo v Zürichu, leta 1952 pa se je odločil življenje posvetiti glasbi in še istega leta je postal korepetitor v Münchnu. Dve leti pozneje je postal dirigent v Potsdamu, nato pa je deloval še v Düsseldorfu in Stuttgartu ter bil od leta 1968 dirigent v Münchnu.

Že čez dvanajst let je postal dirigent züriške opere, kjer je ostal do leta 1966. V naslednjih letih je deloval v Münchnu, Stuttgartu, Potsdamu in Düsseldorfu, gostoval pa je tudi drugje po Evropi, v ZDA in na Japonskem. Zadnjič je z Bavarsko državno opero koncertiral leta 1996. Kleiber je v Ljubljani dirigiral le dvakrat, in sicer leta 1981 simfonikom RTV Slovenija, leta 1997 pa orkestru Slovenske filharmonije.

Stanka in Carlos sta si postavila manjšo počitniško hišo v tej vasi, kjer sta večkrat preživljala svoj prosti čas. Čeprav se je Stanki obetala lepa baletna kariera, jo je hitro končala in se raje posvetila družini in gospodinjstvu, bila je ženska, na katero se je soprog lahko popolnoma zanesel in se resnično prepustil samo glasbi.

Krajani dolgo niso vedeli, da imajo za soseda tako slavno osebnost, ker o svojem umetniškem delovanju nikoli ni govoril, žena Stanka pa tudi ne. Šele takrat, ko so v neki trgovini s ploščami opazili Carlosa Kleiberja na ovitku plošče novoletnega koncerta na Dunaju, so ugotovili, da je to pravzaprav njihov preprosti sosed, ki se rad sprehaja po gozdu z nekoliko razvlečenimi puloverji in v ponošeni trenirki.

V Opusu, ki ga pripravlja avtorica Darja Korez Korenčan, boste slišali izjave dirigenta Riccarda Mutija, pričevanja skrbnika spominske sobe in dr. Brigite Drnovšek Olup, ki sta zakonca Kleiber dobro poznala. Povedala sta tudi nekaj manj znanih drobcev iz njunega življenja.

Težka zgodba Ladka Korošca
V oddaji bodo domačini spregovorili tudi o tem, kako se spominjajo rojaka basista Ladka Korošca.

Zagorje je v spominu mnogih predvsem kot knapovski kraj, kjer so rudarji živeli v t. i. kolonijah, to so bile večstanovanjske zgradbe, ki so že na prvi pogled kazale vso bedo rudarskega življenja - od smoga počrnele fasade z odpadajočim ometom, povsem obledele in razpadajoče lesene ograje, pred okni obešeno perilo na dolgih, raztegnjenih vrveh ter gruče otrok v ponošenih oblačilih pred vhodnimi vrati.

Takšna je bila podoba zagorskih kolonij okrog leta 1920, ko se je rodil Ladko Korošec - najmlajši od petih otrok rudarske družine, ki je že zelo zgodaj izkusil vso bedo življenja v koloniji, saj so člani družine po očetovi smrti ostali brez sredstev za osnovno preživetje, izgubili pa so tudi pravico do kolonijskega stanovanja. Po izselitvi so živeli v revščini, prosjačili za kurjavo, Ladko je hodil s košem pobirat ostanke premoga in tako spoznaval krivice, ki so jih doživljali rudarji in njihove družine.

Kljub vsemu se je vpisal na realko v Ljubljani, kjer ni imel denarja za čevlje, zeblo ga je v majhni sobici, v kateri je živel z bratom in še dvema prijateljema in bil večkrat lačen kot sit. Kljub vsemu je imel veliko željo po izobrazbi in končal je akademijo za glasbo ter postal eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, ki se je občinstvu vtisnil v spomin kot odličen interpret številnih buffo vlog.

Kot solist ljubljanske opere in gost drugih jugoslovanskih opernih hiš je nastopal po vsem svetu ter s svojo filmsko kamero pridno snemal gostovanja in jih v Zagorju rad pokazal svojim rojakom. Vedno se je rad vračal v Zagorje, kjer si je postavil hišo in ustvaril družino. Zdaj mineva že dvajset let od njegove smrti, o njegovem življenju in delu priča spominska soba v Weinbergerjevi hiši v Zagorju.

Srečanja glasbenih umetnikov na domačiji Medved
Iz Trbovelj je izhajal žal že pokojni klarinetist in profesor Alojz Zupan, v Zagorju pa je gotovo najbolj znan flavtist Matej Zupan, dolgoletni solist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, profesor na akademiji za glasbo in gonilna sila mednarodnega flavtističnega festivala v Zagorju. Ta festival je gostil v desetih letih že vrsto zvenečih flavtističnih imen, letos med drugim spet svetovno znanega flavtista sira Jamesa Galwaya, ki je s svojim mojstrskim tečajem navdušil nabito polno dvorano dijakov in študentov. V kamero je med drugim povedal, da je zagorski flavtistični festival eden najboljših na svetu, če to reče takšna osebnost, kot je Galway, ki ima plošče prodane v 30 milijonih izvodov, potem bo že držalo.

Nekdanji študent Mateja Zupana Marko Zupan, ki kot svobodni umetnik živi in deluje v Berlinu, pa v Podkumu organizira srečanja glasbenih umetnikov, in sicer na dvesto let stari domačiji Medved, ki je pod evropsko stavbno zaščito. V njej je Markov oče dr. Rudi Zupan, dedič te edinstvene domačije in posestva, uredil dragoceno etnografsko zbirko, pod nekdanjim skednjem pa se rojeva srečevališče glasbenih umetnikov z vsega sveta.