Marinčič, ki je študiral violo da gamba na Visoki šoli za glasbo Trossingen, poleg tega pa diplomiral iz čembala in končal podiplomski študij generalnega basa, je leta 1997 zmagal na 1. mednarodnem tekmovanju Bach-Abel v nemškem Köthnu. Več let je sodeloval z uveljavljenim belgijskim ansamblom Ricercar Consort, veliko nastopa s sestavom Ensemble Phoenix Munich, leta 2004 pa je skupaj s še dvema slovenskima glasbenikoma ustanovil ansambel musica cubicularis.

Tudi sodobna glasba na starih glasbilih
Vodja festivala Radovljica od leta 2007 pravi, da je med ansambli veliko takih, ki se podrejajo komerciali. "S staro glasbo se največkrat ukvarjajo specialisti, ki se želijo izvajalsko čim bolj približati času, v katerem je nastala. V zadnjih desetletjih so vzniknili številni ansambli, izvajanje stare glasbe na čim bolj avtentičen način in s historičnimi instrumenti ali njihovimi kopijami pa je postalo tako rekoč moda. Ta fenomen obstaja že od konca 19. stoletja bolj konsekventno, pa od 60., 70. let 20. stoletja. Ko sem se jaz s tem začel ukvarjati sredi 80. let, so nove izvajalske možnosti šele odkrivali. Danes pa se žal veliko teh ansamblov, ki dajejo vtis, da se ukvarjajo s starimi izvajalski praksami, podreja komerciali. Glasbo, ki je napisana za ozek krog poslušalcev, izvajajo v velikih avditorijih, ker zahtevajo tako visoke honorarje, da jih manjši prireditelji ne morejo povabiti."

Na festivalu si Marinčič želi več mlajšega občinstva in upa, da ga bodo pritegnili z letošnjim raznolikim programom: "Letos bo festival pokril devet stoletij glasbe, od 13. do 21. stoletja, kar ni več to, kar ljudje pojmujejo za staro glasbo. Imamo tudi sodobno glasbo na starih glasbilih, kar je vpeljala že moja predhodnica. Sam sem to nekoliko razrahljal, se pravi, da niso nujno stara glasbila, ampak da je povezano s starim."

"Kot če bi nekdo prerisal strip Mikija Mustra"
Marinčič pravi, da ljudje o stari glasbi na starih glasbilih mislijo, da se glasbeniki resno ukvarjajo s tem, kako je zvenela takrat in nam jo tako predstavljajo - toda to ni popolnoma res: "Pri tem ni pomembno, kako je zvenelo npr. v 15. stoletju, temveč da izvajalec izvaja glasbo na avtentičen način, se pravi - avtentičen je on sam. Izkazalo se je, da je ta stran pristnosti veliko bolj pomembna od tiste historične. Filozofi, ki se ukvarjajo z glasbo, so o tem pisali in vsi so prišli do zaključka, da zvokov iz tistih časov danes ni mogoče reproducirati. Lahko zberemo čim več podatkov o tem, kako je ta glasba zvenela, vprašanje pa je, kaj od tega lahko realiziramo. Še pred 2. svetovno vojno je bila izvajalska praksa precej drugačna, tudi instrumenti so se od takrat spremenili, torej lahko tudi to glasbo, ki ni toliko stara, izvajamo na avtentičen način. Pojavi pa se problem, če imamo posnetek, na katerem igra ali dirigira sam skladatelj. Ali to pomeni, da moramo reproducirati točno tako, kot je na posnetku? To je enako, kot če bi nekdo prerisal strip Mikija Mustra. To nima smisla. Mora ga preoblikovati, mora narediti nekaj svojega, umetniška vrednost pa je odvisna od tega, kaj vloži svojega."

Velika težava v stari glasbi danes je po Marinčičevem mnenju to, da izvajalci skušajo biti všečni: "Veliko ljudi misli, da je staro glasbo lahko poslušati, ker je bolj preprosta, ker veliko tega, kar se danes imenuje stara glasba, tako zveni. V resnici pa glasbeniki naredijo, da zveni tako, da jo je lahko poslušati. Sam menim, da je treba vedeti, kaj poslušamo. Ne pa, da nekdo daje vtis, da je to tako kot v 13. stoletju, v resnici pa je bolj podobno današnji popglasbi ali džezu. Na festivalu imamo letos glasbenika, ki izvajata Bachovo glasbo v maniri švedske ljudske glasbe. Ampak to je popolnoma iskreno, je podobno džezovskim glasbenikom, ki izvajajo Bacha. Tukaj se mi zdi vse jasno, noben se ne sprašuje, ali je to dovoljeno, kaj bi pa Bach rekel," je še povedal Domen Marinčič.