Osnovno vprašanje, ki so si ga zastavili udeleženke in udeleženci okrogle mize, je bilo, ali se država odgovorno obnaša do kulturnih ustvarjalcev, pa naj gre za njihov status, financiranje ali infrastrukturno možnost delovanja. Razprava je še enkrat več dokazala, da država potrebuje nov, bolj vključujoč kulturni model za 21. stoletje.

Sorodna novica Elektronska glasba, kritična misel in aktivizem: trije dnevi za festival Grounded

Za številne "nove" poklice sistem ne naredi prostora
Tjaša Pureber, ki je več let delovala kot vodja zagovorništva in strokovna vodja mreže nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi Asociacija, ključno težavo vidi v tem, da plasti kulturnega delovanja niso sistematično rešene, vse je zelo razpršeno.

Javni zavodi pogosto delujejo kot relikt nekdanjega jugoslovanskega sistema, neprilagojen na nove čase in nove t. i. podporne poklice v kulturi, kot so producenti, strokovnjaki za razpise ali strokovnjaki za odnose z javnostjo. V nevladnem sektorju so to samostojni poklici, v javnih zavodih pa se ta dejavnost po besedah Tjaše Pureber pogosto financira iz postavke za program.

Vir sredstev ne sme biti en sam
Umetnik Miha Turšič, ki zadnja leta deluje na Nizozemskem, meni, da je glavna težava trenutnega modela financiranja v Sloveniji ta, da ne ponuja razpršenega priliva denarja. Če ne uspeš na razpisu ali nisi po godu oblastnikom, ti vzamejo obraz, je povedal Turšič.

Dramatičarka in dramaturginja Kim Komljanec, ki je zdaj zaposlena v kabinetu ministrice za kulturo, je napovedala, da se bodo na ministrstvu v sklopu nedavno ustanovljenega direktorata za razvoj kulturnih politik posvetili prav analizi in študijam novih kulturnih modelov.

O tisti stari krilatici na račun "prosperiranja z davkoplačevalskim denarjem"
Na okostenelost sistema in tudi povsem napačne informacije glede delavcev v kulturi je opozorila neodvisna raziskovalka, soustanoviteljica in programska vodja kreativnega centra Poligon Eva Matjaž, ki je s sodelavci iz Poligona in v koprodukciji s Centrom za kreativnost pripravila raziskavo Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19.

Raziskava je razkrila precej obupno stanje delovanja kulturnih ustvarjalcev in ovrgla mit, kako zajedavsko črpajo davkoplačevalski denar. Ustvarjalcev, katerih delo se večinsko financira z javnim denarjem, je manj kot tretjina. Večina jih išče druge poti, veliko pa jih preprosto obupa, saj jim poklic v kulturi ne omogoča preživetja.

Eva Matjaž stavi na skupne, vključujoče delovne prostore, kjer se ustvarjalci oplajajo in izmenjujejo ideje in do katerih imajo dostop vsi po principu delavskih domov. Včasih so delavci vanje hodili po vsebine, ki jih niso dobili v tovarni, je ponazorila, zdaj pa bi tam poleg prostora za kulturne vsebine lahko nastali prostori združevanja razpršenih delujočih, z menzo vred. Treba se je prilagoditi novim razmeram na trgu dela in nuditi prostor za delovanje čim širši množici ustvarjalcev, ki niso del javnega sektorja, je opozorila.

V čem je težava s Cukrarno in Rogom?
Vsi udeleženci so bili kritični tudi do dveh velikih infrastrukturnih projektov v Ljubljani, Cukrarne in Roga. Eva Matjaž meni, da je Ljubljana veliko bolj revna kot pred desetimi leti, saj je na delu očitna gentrifikacija. Do Cukrarne goji, kot je povedala v Baru Cukrarna, prezir, saj da je šlo ogromno denarja za napačne namene, in to ob podatku, koliko revnih umetnikov je na trgu dela. Podobno meni za Rog – na 8500 kvadratnih metrih bo delovalo 20 kolektivov, medtem ko so sami na osemkrat manjšem Poligonu nudili prostor 150 ljudem.

Če je vse regulirano, vse pod okriljem javnega zavoda, se ne more zgraditi avtonomna skupnost s subverzivnimi idejami. Stavbe so pomembne, še bolj pa vsebine in ljudje, je sklenila Tjaša Pureber.