Oglas
Pa vendar brez Leopolda bolj znani Mozart nikoli ne bi okusil slave; niti rodil se ne bi. Leopold je bil namreč njegov oče in tudi sam se je zapisal glasbi. V prvi izmed letošnjih nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ste v Slovenski filharmoniji lahko spoznali tudi delo Mozarta starejšega. Pod vodstvom dirigenta Davida de Villiersa so simfoniki nacionalnega radia in televizije naštudirali Mozartov - še vedno govorimo o Leopoldu - Koncert za trobento in orkester v D-duru.
Tudi mojstri delajo v zadnjem trenutku
Posebej zanimivo delo je uvertura k Figarovi svatbi, delo, ki ga je Mozart napisal leta 1786, to je dve leti po prvi uprizoritvi komedije z istim naslovom francoskega dramatika Pierra Augusta Carrona de Beaumarchaisa. Kaj je zanimivost tega dela? Ne toliko glasba kot njen nastanek. Tako kot večino svojih uvertur je Mozart tudi to napisal v hudi naglici tik pred premiero opere Figarova svatba. V uverturi ni skušal ponazoriti tematike opere - delo govori o zvitem služabniku, ki si kljub spletkam bogatega gospodarja pribori ljubljeno dekle -, kljub temu pa uverturo prežemajo motivi prikrivanja, zarotništva, duhovitosti, zapeljevanja in aristokratske napihnjenosti.
Simfonija št. 38 je tesno povezana s Figarovo svatbo. Mozart jo je napisal istega leta kot znamenito opero, premiero pa je doživela januarja 1787 v Pragi, kjer je slavni skladatelj pripravljal na uprizoritev Svatbe. Simfonija ima še eno ime. Imenujejo jo tudi Simfonija brez menueta. Ima namreč le tri stavke, tako kot druga Mozartova simfonična dela pa jo zaznamujejo jasnost, oblikovna dovršenost in lepota melodije.
Navdih v družbi plemičev
Naslednji junak nedeljskega jutra je Johann Sebastian Bach. Koncert za dve violini, godala in basso continuo je organist in čembalist napisal leta 1720 v Köthnu, kjer je služboval kot glasbenik na tamkajšnjem knežjem dvoru. Pri skladanju se je zgledoval po italijanski šoli in napisal tri stavke, v katerih sta obe solistični violini enakovredni. Drugi stavek naj bi bil eno najboljših Bachovih del sploh; violinista, ki se tu izmenjujeta, odigrata eno najlepših glasbenih idej baročne glasbe.
Slovanska duša Petra Iljiča Čajkovskega
Koncert ni minil brez pridiha slovanske duše. Čeprav je Peter Iljič Čajkovski deloval približno 100 let za Bachom in obema Mozartoma, se je z Varijacijami na rokokojsko temo za violončelo in orkester zazrl nekoliko v preteklost. Skladatelj, za katerega velja, da je ruski glasbi vdihnil svetovljanski lesk, in ki ga je Stravinski označil za najbolj ruskega skladatelja med njegovimi sodobniki, je z varijacijami izpovedal svojo ljubezen do Mozartovih kompozicij.
Delo je Čajkovski zapisal leta 1876 in ga posvetil prijatelju, čelistu Wulhelmu Fitzhagnu, z glasbo pa je ustavaril zanimivo kombinacijo intimne klasicistične elegance in izjemno zahtevne kombinacije tonov, ki jih zmorejo odigrati le najbolj vešči glasbeniki.
Prste bodo brusili ...
Nedeljski program tako vsaj za glasbenike ni bil prav nič nedeljski. Kar dobro so morali ogreti svoje prste, da so zmogli zbrano odigrati vse zapletene glasbene stavke, ki so jih zapisali tokrat izbrani skladatelji. Največjo zbranost so morali pokazati violinistka Mojca Menoni Sikur, violonist Vasilij Meljnikov, trobentač Stane Praprotnik in violončelist Igor Mitrovič.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje