Glasba za 18 glasbenikov je verjetno najbolj znano delo Steva Reicha, ki velja za enega od pionirjev minimalistične glasbe. Kot so zapisali v Cankarjevem domu, je, navdihnjen z zahodnoafriško glasbo in indonezijskim gamelanom, v tej skladbi ustvaril mikrokozmos ritmičnih zvokov in ponavljajočih se vzorcev.

Delo je zasnovano kot cikel 11 akordov, ki jih skladatelj v uvodu predstavi, nato pa iz njih zgradi 11 odsekov oziroma kratkih kompozicij, ki se na koncu prelijejo v povzetek začetka. Skladba, ki so jo krstno izvedli leta 1976 na Manhattnu, je vplivala na celo generacijo mladih skladateljev in pop glasbenikov.

Reichova težnja po repeticiji kot odraz širših družbenih sprememb
"Repetitivna glasba Steva Reicha, Philipa Glassa, Johna Adamsa in drugih skladateljev imenitno povzema številne silnice, kulturne vzorce in družbena protislovja Združenih držav. Nadaljuje prizadevanja ameriške glasbene umetnosti, da bi oblikovala lastno identiteto in se ob tem merila z visokimi tehničnimi standardi evropske tradicije," je v spremni besedi z naslovom Protislovja in mojstrstva repetitivne glasbe zapisal Primož Trdan in poudaril, da je Reich (rojen leta 1936) odraščal v času razcveta popularne kulture na množičnih nosilcih zvoka.

Med Reichovim študijem na kolidžu Mills "so ga v resnici že bolj kot serialna tehnika ali novosti darmstatskih tečajev pritegnili modalni jazz Johna Cotrana, soulovski komadi Motowna in bazičen zvok rock'n'rolla. To je pretreslo glasbeno strukturo, v kateri se harmonski razvoj, izpeljevanje in delo s kontrasti umaknejo ritmičnemu utripu, diatoniki in zreduciranemu gradivu, enako pomemben pa je zasuk v zasedbah, s katerimi so omenjeni skladatelji delovali," pojasnjuje Trdan. Ob tem doda: "Prostori njihovega dela niso bile koncertne dvorane, ampak ateljeji, podstrešni 'lofti', galerije, celo prizorišča, namenjena rock in jazz zasedbam. Temu primerno različno je bilo tudi občinstvo, ljubitelji klasične glasbe pa so le postopno sprejeli glasbo radikalnih ponavljanj."

Vzpon repetitivne glasbe v sedemdesetih letih
Če je imela repetitivna glasba v šestdesetih letih še avantgarden in alternativen priokus, je po dobrih desetih letih začela postajati čedalje bolj uveljavljena smer sodobne glasbe. "Reich je na koncerte svoje glasbe privabljal velike množice in po dolgem času postal prvi skladatelj, ki je z izključno svojimi skladbami razprodal Carnegiejevo dvorano, v kateri so ga slabo desetletje prej jezno izžvižgali," je zapisal Trdan in opozoril na razlago muzikologa Roberta Finka, ki je v knjigi Repeating Ourselves pojasnil, da je ameriška repetitivna glasba v resnici del veliko večje zahodne kulture ponavljanja kot sinonima za množično potrošnjo in za okolja, ki živijo v izobilju. "Ponavljajoče se glasbene strukture so enake preračunljivim repetitivnim strukturam oglaševalskih shem, njihov estetski učinek pa prav lahko meji na hipnotičnost dolgih, z enakimi izdelki napolnjenih polic velikih nakupovalnih središč," je dejal Trdan.

Reich kolektivnost glasbenega dogodka postavlja pred osebni glasbeni izraz
Trdan je pojasnil tudi izvor Reichovega zanimanja za repetitivno glasbo, ki ga opisuje kot večplastno in povezano z oddaljenimi kulturami. Steve Reich se je za glasbo zahodne Afrike zanimal že kot študent, leta 1970 pa je dobil možnost študija na Univerzi v Gani. "Ob učenju, snemanju, transkribiranju in nastopanju je spoznal glasbeno prakso plemena Ewe, pri čemer so ga presenetile vzporednice z njegovo lastno glasbo. Poliritmični vzorci v skupinski igri tolkalcev so ga spomnili na tehniko faznih pomikov, ki jo je sredi šestdesetih let odkril ob delu z magnetofonskimi trakovi, sklenjenimi v zanke, v delih It's Gonna Rain (1965) in Come Out (1966), ki jih sproža kontrapunkt enakih linij v le malenkost različnih hitrostih. Tudi sam se je že leta zanašal na repetitivno strukturo in na poudarjanje ritma namesto harmonije ali zvena, prav tako kot ganski tolkalci pa je Reich kolektivnost glasbenega dogodka postavljal pred osebni glasbeni izraz. Spoznanja so ga opogumila za ustvarjanje obsežne, več kot uro dolge tolkalske skladbe Drumming (Bobnanje), ki jo je s svojo skupino krstno predstavil leta 1971 v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti MoMA. Delo sestavljajo štirje deli z različno inštrumentacijo, a enako ritmično osnovo. Prvi del je bil napisan za štiri pare bongosov, drugi za tri marimbe, tretji za tri zvončke in pikolo, zadnji del pa združi vsa glasbila," pojasnjuje Trdan.

Glasba za 18 glasbenikov: razkošno razvijanje tekstur in barvnih kombinacij
Reich je v sedemdesetih tehniko faznih pomikov začel postopoma opuščati in umikati v ozadje strukture, v njegovih delih pa se vse bolj razkošno razvijajo teksture in barvne kombinacije. Kot razlaga Trdan, je "vrhunec takšnih prizadevanj in gotovo eden od vrhuncev Reichovega opusa še ena obsežna, uro dolga ritualno zamaknjena Glasba za 18 glasbenikov iz leta 1976. Skladateljev ansambel je s tem narasel ter z violino, violončelom, klarinetoma, pevkami, pianisti in velikimi tolkalskimi skupinami razgrnil živopisno zvočnost. Reich je že v nekaterih stavkih Bobnanja tolkalcem namenil vokalno vlogo, dodajanje vokaliz brez besedil, ta element pa je v Glasbi za 18 glasbenikov še veliko podrobneje razvil."

O uspehu skladbe Glasba za 18 glasbenikov in prelomnem trenutku njene izvedbe za Reichov opus zapiše Trdan: "Barvitost, bogastvo kontrapunkta, jasno razumljiva struktura dela in organizacija igre na podlagi odnosov med glasbeniki je sprožila navdušen odziv prvih poslušalcev. Plošča s posnetkom skladbe je izšla pri znani založbi ECM. Uspeh Steva Reicha ni usmeril v skladanje podobnih del, saj je še zadržal radovednost in nadaljeval med drugim iskanje drugačnega vokalnega pristopa v The Desert Music, glasbeno sinhronizacijo muzikalnih lastnosti posnetega govora v Different Trains, inštrumentalnih onomatopoij zvokov velemesta v City Life ali zvena električne kitare v Electric Counterpoint."