Napovedi, da bodo v Izraelu prvič po 70 letih izvedli celovečerni simfonični koncert z deli Richarda Wagnerja, so se izkazale za prenagljene. V ponedeljek je odjeknila vest, da bo koncert odpadel, saj so od projekta odstopili tudi v hotelu Hilton v Tel Avivu, drugem predvidenem prizorišču koncerta.

Najprej univerza, nato hotel ... in zdaj nič
Koncert Wagnerjevih del je bil sprva napovedan za 18. junij v avditoriju Univerze v Tel Avivu, a so prejšnji teden z univerze sporočili, da dogodka ne bodo gostili. Nato so k sodelovanju pri organizaciji privolili v hotelu Hilton in napovedano je bilo, da bo koncert 16. junija.

V ponedeljek pa so si tudi drugi soorganizatorji dogodka po besedah predsednika Društva Richarda Wagnerja v Izraelu Jonathana Livnija premislili zaradi pritiskov občine v Tel Avivu. Podjetje The Bimot Ticket je kupce vstopnic obvestilo, da je odpoved koncerta dokončna. Obljubili so jim tudi vračilo denarja. "Ob odpovedi se počutim grozno," je ob tem priznal razočarani Livni ("Pogodba, ki smo jo že podpisali, je bila izjemno podrobna; določen je bil celo tip stolov") in dodal, da se bo kljub vsemu še naprej boril proti tabuizaciji Wagnerja v izraelski družbi.

Zgodba je (za zdaj) zaključena
Časopis Haartez poroča še, da je Wagnerjevo društvo poskušalo najti še kako novo lokacijo, denimo središče "Airport City" blizu letališča Bena Guriona, a da so povsod naleteli na zavrnitve. "Zdi se, da bomo morali zgraditi Bayreuth v Izraelu," ugotavlja Livni; nemško mesto namreč vsako leto gosti Wagnerjev festival.

Prepoved izvajanja del Richarda Wagnerja (1813-1883), ki se je številnim zameril zaradi svojega antisemitizma, sega pravzaprav še pred nastanek Izraela. Izraelska filharmonija jo je takrat še kot Palestinski orkester Eretz Jisrael izdala leta 1938 po pogromu nacistov nad nemškimi Judi, t. i. kristalni noči.

Demoniziranje skladatelja?
Glavni razlog, da se je med vsemi nemškimi skladatelji Judom najbolj zameril prav Wagner, tiči v tem, da sta ga Hitler in Goebbels izpostavila kot enega izmed treh skladateljev, ki "predstavljajo dobro nemško glasbo" (druga dva sta Beethoven in Bruckner), prav Wagner pa je bil firerju najljubši. Obstajajo tudi trditve, da so morali zaporniki v Dachauu poslušati Wagnerja kot del svoje "izobrazbe" in da je njegova glasba igrala tudi med tem, ko so jih v taboriščih vodili v plinske celice; v obeh primerih gre za urbani legendi, v kateri pa marsikdo še vedno verjame. (Je pa res, da je bila Wagnerjeva snaha Winifred goreča Hitlerjeva privrženka, ki je firerjevemu spominu ostala zvesta vse do svoje smrti leta 1980.)

Tristan in Izolda kot termometer razpoloženja
Zadnja leta so sicer nekatere Wagnerjeve skladbe vključili v programe klasičnih koncertov, a so pogosto izzvale nasprotovanje. Dirigent Daniel Baremboim si je na primer po vključitvi Wagnerjevih del v program koncerta izraelskega festivala leta 2001 prislužil oznako 'kulturne persone non grate', ki mu jo je dodelil sam parlamentarni odbor. V Argentini rojeni Izraelec je na koncertu napovedal, da je na vrsti del Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, in poslušalce pozval, da tisti, ki jim tak program ne ustreza, zapustijo dvorano. Več deset jih je to tudi storilo, pri tem pa dirigenta zmerjalo z besedami 'fašist' in 'pojdi domov'. Še pred Barenboimom je leta 1981 tabu skušal uničiti veliki Zubin Mehta, ki je naletel na še bolj jezen odziv kot Barenboim, ki je na koncu večera od preostalega občinstva prejel vsaj stoječe ovacije.

Za pravkar odpovedani koncert so sodelujoče glasbenike nameravali plačati iz fonda, ki so ga z donacijami zbirali za prav ta namen, najeli pa so samo glasbenike, ki niso solisti kakih znanih orkestrov, ki dobivajo javna sredstva - taka "varna" izbira naj bi preprečila, da bi imel kak davkoplačevalec, ki si tega ne želi, občutek, da podpira poustvarjanje Wagnerjevih kompozicij.

Ascher Fisch, ki bi moral dirigirati koncert v Hotelu Hilton, je prepričan, da je bojkot posledica nerazgledanosti in predsodkov med Judi. "Še celo, ko izjemno inteligentne ljudi vprašam, kdaj je živel Wagner, mi odgovarjajo, da v nacistični Nemčiji." V resnici je seveda skladatelj umrl pol stoletja, preden so se nacisti povzpeli na oblast. "Težava tega bojkota je, da se ga ne držijo samo žrtve holokavsta, ampak tudi druga generacija. Če ga ne prekinemo, se ne bo sam od sebe nikoli končal," opozarja Fisch, čigar starša sta preživela holokavst. Sam skladatelja nikakor noče "opravičevati:" "Sovražil je Jude, sovražil je Francoze in sovražil je jezuite; prepričan je bil, da imajo Judje v rokah tako medije kot bančništvo." Spisal pa je tudi nedvomno antisemitski članek Der Judentum in der Musik (Judovstvo v glasbi), v katerem dosežke judovskih glasbenikov odpiše kot trivialne, banalne in neizvirne ter jih okrivi za "upad" nemške kulture.

"Kljub temu pa je eden najpomembnejših skladateljev v zgodovini, pa naj je to ljudem všeč ali ne," še opozarja dirigent. "Preprosto nemogoče je, da bi glasbenik v orkestru vse svoje poklicno življenje ne igral Wagnerjeve glasbe."