Keng Džov ima danes prestižen položaj, je dekan mednarodne klavirske akademije na šanghajskem glasbenem konservatoriju. Ko se je leta 1973 vstopil v svet črno-belih tipk, ni igral na krasen instrument, temveč na ostanke klavirja, ki so mu odžagali noge, da so z njimi zakurili, njegov pokrov pa so spremenili v mizo. Dolga leta je zahodna klasična glasba na Kitajskem veljala za orodje imperializma, klavir pa je bil preziranja vreden znak buržoazije, piše britanski BBC.

Kot številni intelektualci je tudi Kengov oče, ki je klavir dobil iz rok nekega Američana, končal na podeželju, kjer je moral fizično delati. Ko se je vrnil v mesto, je želel v svoj, s tem pa tudi vsakdan otrok vrniti glasbo. "Moj oče je bil mnenja, da je bolje, da se učimo le enega glasbila: moja sestra je pela, oče se je učil violine, jaz pa klavirja," se spominja Keng. Težav pa ni povzročalo le pomanjkanje glasbil, temveč tudi pomanjkanje not. Kengov oče si jih je izposodil pri prijatelju in jih na roko prepisal. "Ena skladba mu je vzela en teden," pojasnjuje.

Klaviromanija na pohodu
40 let pozneje se Kitajska srečuje s pravo "klaviromanijo". Po črno-belih tipkah udarja okoli 40 milijonov otrok, predvsem iz srednjega razreda. K veliki priljubljenosti sta pripomogla tudi dva kitajska pianistična zvezdnika, Lang Lang in Li Jundi. Zadnji je imel turnejo v 30 kitajskih mestih, ki je bila povsem razprodana.

"Številni starši rečejo, da niso imeli možnosti, da bi se učili klavirja, zato želijo, da bi se njihovi otroci lahko," pravi Keng.

Novoodkrita ljubezen do klavirja ima velike posledice tudi za glasbeno industrijo: Kitajska je zdaj največja proizvajalka klavirjev, največ pa jih tudi kupi. Po podatkih podjetja ResearchMoz so lani na Kitajskem izdelali kar 76,9 odstotka vseh klavirjev na svetu.

Številni Kitajci tako danes kupujejo tudi klavirje prestižne znamke Steinway, ki velja za rolsrojsa med klavirji. Lani so recimo veliki Steinwayev klavir z imenom Zmajev šarm prodali za 1,1 milijona dolarjev.