Pisalo se je leto 1994. Stereo MCs so na podelitvi nagrad brit z živahnim korakom dvakrat stopili na oder (nagradi za najboljšo britansko skupino in najboljši britanski album); z ravno tako živahnim korakom pa so tedaj množice po celem svetu plesale na veliko uspešnico Connected. V nekaj letih je bila skupina skoraj pozabljena, skladba Connected pa ostaja med najpogosteje predvajanimi plesnimi 'zimzelenčki'. Na sceni pa ostaja tudi skupina, ki jo od leta 1985 vodita Rob B. (Rob Birch) in The Head (Nick Hallam).

Nedavno sta nastopila v berlinskem klubu Maria am Ostbahnhof, v enem po mojem mnenju najbolj posrečenih klubov v nemški prestolnici. Večja in bolj urejena Metelkova je moja oznaka. Predvsem pa klub, ki skrbi za zadovoljevanje potreb bolj zahtevnih 'odjemalcev' plesne glasbe; tistih, ki jih konfekcijska ponudba večine berlinskih klubov ne prepriča. Če kaj, konfekcijski nastop gonilnega jedra skupine Stereo MCs zagotovo ni bil. To je bil nastop, ob katerem smo se spomnili, da klubska scena nekoč nikakor ni bila sopomenka za odtujenost, hladnost in odmaknjenost 'vodilnega guruja´ (beri: DJ-ja za odmaknjenim, pogosto na podij vzdignjenim pultom sredi anemično hladne velikanske dvorane). DJ-ski nastop s stalno komunikacijo z občinstvom in z vsemi tistimi triphop, drum'n'base kot tudi elektropop prvinami, ki nas spominjajo, da je bil nekoliko imperialistični blairovski vzklik Cool Britannia nekaj let še kako na mestu.

Pred nastopom mi je nekaj minut pogovora namenil vodilni mož kolektiva Stereo MCs, Rob Birch. Čeprav intervju vnaprej ni bil načrtovan, ni Birch niti malo 'zavijal z očmi' in si je kljub opozorilu organizatorja, da je do odhoda na oder vendar samo še deset minut, vzel čas za pogovor o sodobni plesni glasbi, glasbeni industriji in o pezi slave – o pezi, ki so jo Stereo MCs začeli čutiti leta 1990, ko so kot ena od prvih hiphop skupin nastopili na sicer rokovsko opredeljenem festivalu Rock-Open-Air v angleškem Readingu. Hiphop skupina …?

Ko ste začeli s skupino Stereo MCs, so vam hitro prilepili oznako hiphoperji. Od takrat se je spremenil ne samo hiphop, pač pa tudi definiranje te glasbene zvrsti. Kako sami danes razumete svojo glasbo? Je to še hiphop?
Sami se nikoli nismo opisovali kot 'straight' rap skupina. Vendar pa pravzaprav niti ne vem, kakšna skupina v resnici smo. Edino, kar se nam zdi pomembno, je predajanje pozitivne energije, da se sami ob tem dobro počutimo in smo zadovoljni s tem, kar počnemo. Ljudi želimo pripraviti do plesa.

Zadovoljevanje želja občinstva je torej pomembnejše od samouresničevanja v vlogi umetnika?
Vse, kar počneš, mora najprej imeti nek namen, nek cilj. Šele ko ugotoviš, da uresničuješ nek namen, in ko začneš uživati v kretivni energiji, ki jo sam ustvarjaš, bodo sledili tudi ljudje. To je tako kot v starem funkovskem pregovoru: "Če premikaš svoje telo, bodo sledile tudi tvoje misli. Če se gibajo tvoje misli, bo temu gibanju sledilo tudi tvoje telo.” Oboje je povezano; eno pomaga drugemu in obratno. Tako je tudi pri ustvarjanju glasbe.

Sredi devetdesetih ste imeli z albumom Connencted in še bolj z naslovno skladbo zares velik uspeh. Ali ta nekdanja slava še vedno 'tiči' nekje v zadnjem režnju možganov in vas opominja nase? Ali posledično še vedno – morda nezavedno – poskušate z vsakim novim albumom ponoviti ta veliki uspeh?
Ne. Nekoč sem zares – in to verjetno velja za vse člane skupine – razmišljal, kako bomo vendar to naredili še enkrat. To je bil zares velik problem. Pravzaprav past. Založba je od nas zahtevala nov veliki uspeh. Vsi so nas spraševali, kako bomo vendar presegli ta album oziroma ta veliki uspeh, vendar česa takega preprosto ne moreš preseči. Tudi plošče Connected nismo naredili z namenom, da bi presegli prejšnji album. Na koncu smo se odločili: pozabimo na vse skupaj, zabavajmo se in naredimo nekaj nove glasbe. Delajmo torej tako, kot smo delali zmeraj; in tako delamo tudi danes.

Bi torej trenutek, ko so vas ljudje nekako pozabili, lahko označili tudi za trenutek olajšanja?
Na nek način je bilo to zares olajšanje. Še bolj pa odhod od založbe Island Records, od Universala, saj ti ljudje niso več razumeli, kaj mi s svojo glasbo sploh hočemo doseči, kakšno glasbo želimo delati. Poleg tega nismo spadali v njihovo popkategorijo. Connected je bil pač le eden od naših albumov in nikoli ne naredimo istega albuma dvakrat. In prav zato še vedno obstajamo in ustvarjamo naprej.

Torej ste tudi vi ena od skupin, ki menijo, da je prestop k velikim korporativnim glasbenim založbam v resnici past, trenutek, od katerega naprej je umetnikova ustvarjalnost omejena?
Ja. Za vsem v resnici tiči požrešnost. S šovi, kot je Pop Idol pa so se spustili na najnižjo možno raven. In pravzaprav ne vidim, kam bi se te korporacije še lahko usmerile; kako bi se lahko spustile še nižje. Vendar pa je s padcem prodaje plošč in z odhajanjem glasbenikov 'na svoje' vse več svobodnih glasbenih ustvarjalcev. V bistvu smo danes vsi svobodni. Tudi mi. Lahko ustvarjamo kakršno koli glasbo. Tudi poslušalci so svobodni, saj imajo na svetovnem spletu dostop prav do vse glasbe, ne da bi jim bilo treba plačevati 'napihnjene' cene, ki jih določajo založbe.

Sami delujete kot glasbenik, komponist, DJ. Ali o vseh teh karierah, predvsem o karieri skladatelja in DJ-a razmišljate ločeno in posledično tudi delate z različnima dvema korpusoma glasbe?
Nikoli ne moreš povsem ločiti teh karier. Vse, česar se lotim v povezavi z glasbo, vpliva na vse moje drugo glasbeno delo. Delo v vlogi DJ-a mi predvsem pomaga pri tem, da sem ves čas v stiku z glasbo, ki se trenutno ustvarja, ki je nova in sveža. Te izkušnje in spoznanja potem vplivajo na moje delo ustvarjalca glasbe za mojo skupino. Vse skupaj je kot eno vesolje, ki živi na nekem prostoru.

Uveljavili ste se tudi kot avtor 'remixov'. Med drugim ste 'obdelovali' skladbe tako velikih glasbenih zvezd, kot so U2 (skladba Mysterious Ways) ali Madonna (skladba Frozen). Kakšen je vaš pristop, kadar delate na 'remixih'? Ali skušate ustvariti nekaj povsem svojega, nekaj, za čemer lahko sami stojite kot glasbenik in ustvarjalec glasbe ali pa želite narediti predvsem nekaj, kar je še naprej mogoče prepoznati in povezati z imenom avtorja ali izvajalca izvirne skladbe?
Osnovna misel pri ustvarjanju remixov je predvsem narediti nekaj, kar bo delovalo v klubu. Nikoli ne sprejmemo navodil, da naj npr. naredimo drum'n'base priredbo. Naredili bomo nekaj, za kar sami menimo, da bo 'vžgalo' v klubu. Če naročniku naša priredba ne ugaja, jo bomo verjetno – ker pač sami stojimo za svojim delom – uporabili zase. Naročilo za priredbo pa sprejmemo le, če nas navduši a cappella verzija. Samo če zares začutimo a capella različico skladbe, vemo, da z remixom ne bo težav.

Plesna glasba je najbolj dinamična sestavina popularne glasbe. Vsako sezono se pojavi kaj povsem novega. Kaj je v tem trenutku zadnja uspešnica klubske scene in kaj bi vi osebno opisali kot najbolj zanimivo in napredno novost klubske glasbe?Najbolj zanimiv vidik plesne glasbe v tem trenutku se mi zdi način, na katerega se bailey funk, baltimore in neka vrsta headbangerja, pa tudi angleški grime skupaj zlivajo v nekakšen glasbeni kozmos. Vse skupaj zveni nekako tako, kot da sta r'n'b in hiphop postala bolj umazana, surova, trša; kot nekakšen odziv na vse te 'korporativne' melodije, ki so se vpletle v izvirni hiphop. Vse to se včasih oblikuje pod izrazito evropejskim vplivom, spet drugič so dodane brazilske in druge glasbe, ki so zares ognjevite. Ta proces mešanja se meni v tem trenutku zdi nekaj zares razburljivega v glasbi.

V času vašega vzpona je kot ustvarjalna 'zibelka' plesne glasbe slovela Anglija. Kaj se je takrat zgodilo v Angliji, da je na plan izbruhnilo toliko ustvarjalnosti, od skupine Underworld pa do danes že legendarnega udara triphopa in drum'n'basa? Kaj je bilo tedaj tako drugače kot danes, ko Anglija ne ohranja več tega slovesa in je generiranje plesne glasbe veliko bolj razpršeno po več svetovnih centrih?
Tudi danes je v Angliji še vedno čutiti izredno živahnost in aktivnost na glasbeni sceni. Vendar pa je vse tudi zelo drugače, kot je bilo na začetku devetdesetih. Tedaj je v celotni Angliji vladala ena sama klubska scena. Obstajala je ena klubska glasbena lestvica in vsa dobra klubska glasba je bila zastopana na tej glasbeni lestvici. Danes obstaja kakšnih deset drum'n'base lestvic, vsaj petnajst lestvic različnih izpeljav house glasbe … Vse skupaj je zelo razdrobljeno in zaradi te razpršenosti je klubska scena kot celota izgubila moč. V devetdesetih je bila plesna glasba veliko bolj poenotena; znotraj celotne scene je bila konkurenca zato večja, uspeli so zares samo najboljši in celotna angleška scena je bila enotna in mogočna sila. V devetdesetih so bili hiphop, house, rave in drum'n'base vsi del iste glasbene scene – vse to je bila preprosto plesna glasba. Danes hiphopa nihče več nima za plesno glasbo in obenem obstaja toliko različnih podzvrsti plesne glasbe … Še vedno je veliko ustvarjalne moči, vendar se usmerja zelo razpršeno in zato nima istega učinka.

Polona Balantič