Letošnji festival je v nasprotju z lanskim razdeljen na dve lokaciji, in sicer na Cankarjev dom in Plečnikove Križanke, kjer sta potekala dva, osrednja večera.

Sredin večer je odprlo medijsko najbolj zveneče ime letošnjega festivala, bobnar Manu Katche. Francoski glasbenik je s Playground Projectom nastopil prvi in že takoj poskrbel za navdušenje med poslušalci, ki se jih je tako v sredo kot tudi četrtek (in na presenečenje mnogih) nabralo velika množica. Katche se je predstavil s spevnimi in udarnimi aranžmaji, ki so si sicer dokaj različni, a obenem dovolj kompaktni, da zvenijo nenavadno - tako kot tudi glasbeniki, ki jih je Manu Katche zbral okrog sebe. Rdeča nit nastopa je bila prav gotovo izjemna energičnost, ki jo je spletal Manu s svojevrstnim načinom bobnanja, pri katerem se prav gotovo poznajo leta nastopanja s Petrom Gabrielom in Stingom.

Naslednji so nastopili The Bad Plus, Američani, ki so z eno besedo - neverjetni. Skladbe pop- in rockizvajalcev, kot na primer Radiohead in Nirvana, so predelali na tako izviren način, da so izzvenele praktično neprepoznavno. Ekspresionističnost ekscentrikov na odru (še posebej bobnarja), ki so navdušili z izjemnimi shizofrenimi glasbenimi prehodi in trenutki, pa je z navdušenjem sprejelo tudi občinstvo.

Pharoah Sanders potrdil laskanje Ornetta Colemana
Prvi večer v Križankah je končal izjemni saksofonist Pharoah Sanders. Človek, ki ga je Ornette Coleman označil za "najboljšega tenorskega saksofonista na svetu", je to laskanje džezovske legende tudi upravičil. Zelo artikulirano igranje s številnimi ornamenti je zvenelo raskavo in kričeče, spet nato pa melodično in harmonično, na trenutke celo nadzemeljsko in neverjetno. Zanimivo pa je bilo opazovati, kako skromno se je vedel in z obiskovalci komuniciral Sanders, če ga primerjamo s samooklicanim najboljšim saksofonistom na svetu, Maceom Parkerjem, ki je na istem festivalu nastopil pred tremi leti. Pharoah je (s cigaro med prsti, medtem ko igra saksofon) res zelo poseben!

Četrtek zaznamovala zelo različna glasba
Če so se sredo izvajalci zvrstili v vrstnem redu: najglasnejši na začetku, manj glasnejši zatem, najmanj glasen na koncu, pa je bila v četrtek situacija ravno nasprotna. Drugi večer v Križankah je začel Dhafer Youssef, ki je le dan prej nastopil na mariborskem Lentu. Čudežni deček iz ribiške družine je pričaral atmosferično ozračje, ki ga je poudarjal godalni kvarter na eni in samozavesten zanimiv japonski tolkalec na drugi strani.

Za njim je ljubljanski oder stopila legenda kontrabasa Charlie Haden. Haden se je predstavil s standardnim džezovskim kvartetom, poimenovanim Quartet West, v katerem je Haden zbral res odlične mojstre konvencionalnega "straight" džeza. Haden na kontrabasu, Ernie Watts na saksofonu, Alan Broadbent na klavirju in Rodney Green na bobnih so res dokazali, zakaj sodijo v sam vrh svetovne džezovske glasbe.

Kubanska poslastica za konec
Sledil je veliki finale, ki je letos spominjal na čase, ko je bil programski vodja festivala še Brane Rončel. Roberto Fonseca se glasi ime 33-letnega pianista s Kube, ki je kljub svoji mladosti pokazal znanje, ki se z lahkoto kosa z imeni, kot so Omar Sosa in Gonzalo Rubalcaba. Že podatek, da je v zasedbi zbral izključno kubanske glasbenike, pove, da je bila to prava poslastica za ljubitelje afrokubanske glasbe. V izjemni zasedbi velja poleg Fonsece omeniti še bobnarja Ramsesa Rodrigueza, ki je z nekaj izjemnimi vložki uspešno pariral tudi takemu mojstru, kot je Fonseca. To je znalo nagraditi tudi občinstvo, ki je Robertu Fonseci namenilo stoječe ovacije.

Organizatorji so pod streho spravili še 49. jazz festival Ljubljana, z zanimanjem in nestrpnostjo pa pričakujemo izbor nastopajočih za naslednje leto, ko organizatorji obljubljajo nekaj velikih imen džeza.

Jernej Sobočan