Mala dvorana Slovenske filharmonije je gostila že tretji koncert v ciklu v ciklu slovenskega samospeva na ljudsko temo, ki ga pripravlja Glasbena matica Ljubljana. Ob klavirski spremljavi Margarete Gregorinčič bosta sopransta Urška Arlič in mezzosopranistka Barbara Sorč predstavili samospeve Nika Štritofa, Emila Adamiča, Jakoba Ježa, Tomaža Habeta in drugih.

Med ljudskim in umetnim
Po mnenju muzikologa Aleša Nagodeta je koncert ponudil dela, ki lepo odražajo spreminjajočo vlogo priredb ljudskih napevov v slovenski glasbeni kulturi. Prvo skupino tvorijo dela skladateljev, ki so svoje skladbe ustvarjali v času med obema vojnama. To je čas, ko so nove, zdaj že zgodovinske, okoliščine določale ustvarjalnost skladateljev, ti pa so se še vedno spraševali, kakšno je razmerje med umetnim in ljudskim.

Postmoderni pristop
Sredi 20. stoletja pa se je ustvarjalnost skladateljev od postavljanja ljudskih napevov v umeten okvir z Marijanom Lipovškom premaknila k dopolnjevanju tradicionalnih skladateljskih sredstev s sodobnimi prvinami, kar je razvidno tudi iz priredb En ten teatra Jakoba Ježa. Priredbe ljudskih pesmi niso tuje niti postmodernemu svetu, kjer gre bolj za spomin in opomin na izvirne slovenske kulture.