Opus Pavla Merkuja zajema tako simfonične skladbe za veliki orkester kot tudi komorno glasbo. Foto: Cankarjev dom
Opus Pavla Merkuja zajema tako simfonične skladbe za veliki orkester kot tudi komorno glasbo. Foto: Cankarjev dom
Skladatelj in akademik Lojze Lebič
Kozinovo nagrado je lani prejel skladatelj in akademik Lojze Lebič. Foto: burger.si

Društvo slovenskih skladateljev je skladatelju, etnomuzikologu, slovenistu, esejistu, uredniku in glasbenemu kritiku nagrado podelilo za zaokrožen skladateljski opus. Ta opus je med drugim pripomogel k ohranjanju slovenske glasbene tradicije, saj Merkujeve skladbe temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu.

Sinteza zgodovine in sodobnosti
Največja posebnost del leta 1927 v Trstu rojenega Pavla Merkuja je morda nadhistoričnost. Merkujeva glasba namreč pogosto povezuje različne kompozicijske tradicije med avantgardnim in preteklim. V tem prepletu pa so seveda izražene tudi prvine, prevzete iz ljudske glasbe. Slednji se je Merku poklonil tudi z obsežno knjigo Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, ki je izšla leta 1976. Pomemben prispevek preučevanju slovenske glasbe je tudi Merkujeva knjiga Poslušam iz leta 1983, v kateri je zapisana sinteza Merkujevih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj. S temi besedili se je Pavle Merku izkazal tudi za pronicljivega analitika in objektivnega kritika povojne slovenske in svetovne glasbe.

Prehajanje med zgodovinskimi obdobji
Ta glasba je bila tudi eden od navdihov za Merkujevo skladateljsko delo. V svojih mladostnih začetkih se je Merku navezoval na poznoromantično tradicijo, kmalu pa je prešel h glasbenemu neoklasicizmu. Drugo ustvarjalno obdobje Pavla Merkuja je zaznamoval modernizem 60. in 70. let, pod vplivom katerega je Merku izoblikoval samosvojo neoekspresionistično govorico. V skladateljskem opusu Pavla Merkuja najdemo solistično, komorno, simfonično in vokalno-inštrumentalno glasbo, samospeve, zbore, pa tudi opero. To je Merku naslovil Kačji pastir.

Pavle Merku se je glasbe začel učiti pri očetu, ki ga je učil igranja violine. Kompozicijo pa sta mu predavala Ivan Grbec in Vito Levi. Merku ni akademsko izobraženi glasbenik ali skladatelj. V Ljubljani je diplomiral iz slovanske filologije, v Rimu pa je doktoriral iz literarnih ved. Kljub temu Pavle Merku več desetletij velja za nepogrešljivi del slovenske sodobne glasbe.