Svet, ki ga predstavlja skozi svojo glasbo in vizualno podobo, je eklektičen, poln nasprotij, a hkrati tako drugačen od obstoječih vzorcev, da že zato povleče opazovalca v zgodbo, ki jo piše. КУКЛА je samooklicani slovanski gangsta geisha pop band transformer, glasbeni projekt Kukle Kesherović. Za tem imenom stoji Katarina Rešek, filmska in glasbena ustvarjalka, ki jo je glasbeni svet lahko spoznal še v časih obstoja skupine Napravi mi dete.

Hkrati je prav ona tista, ki se podpisuje pod najbolj izpostavljena videospota skupine Matter za skladbi Meduze in Anakonda. Toda njena ustvarjalnost - kakor koli se že sliši klišejsko - nima meja. Delna odslikava tega so skladbe, ki jih je predstavila še pod imenom Napravi mi dete in v nadaljevanju kot samostojna performerka in glasbenica КУКЛА. Priznava, da skladbe doživlja zelo vizualno, kar se kaže tudi na njenih koncertih, kjer se vživlja v zgodbe in like tako z glasbo kot z vizualno predstavo.

S Kuklo smo se pogovarjali pred njenim nastopom v Kinu Šiška 6. septembra, kjer bo ogrevala občinstvo pred koncertom aktualne princese newyorške urbane kontrakulture Princess Nokia. Več si lahko preberete spodaj.

Če vzamemo za predpostavko, da je glasba odsev časa, kakšen je čas, ki ga odslikava Kukla?
Mogoče je Kukla bolj kot odgovor na sedanjost, odgovor na prihodnost, ker ves čas strmim k temu, kaj se bo zgodilo. Če gledam na sedanjost, je odziv na eklektiko – mešanje žanrov, različnih časovnih obdobij in sistemov, v katerih živimo. Je odziv na lovorike patriarhalnega sistema – upor temu.
Kukla izhaja iz mene in je skupek vsega, kar sem, vidim in doživljam. Kukla je odgovor na neusklajenosti med doživljanjem in izražanjem lastne spolne identitete v skladu z družbenimi normativi, pričakovanji in zahtevami za spol mladine, ki se ne ukvarja več z vzorci svojih staršev. Na drugi strani ima veliko elementov slovansko-balkanskega fatalizma - ker sem zelo fatalistična oseba - vseeno pa ima bolj svetovni zvok. Nekaj, kar bi lahko razumeli ljudje na Japonskem, Tibetu, v Angliji in v Srbiji, če karikiram.

КУКЛА, Kukla Kesherović, Katarina Rešek, Kuklaxklan – sicer že "pokojna" skovanka –, Kuklistan. Kaj ste vi? Katero ime vas identificira?
Vse, kar vidite. Noben človek ni samo ena oseba. Tako, kot je Rihanna za bližnje Robyn in za oboževalce Rihanna, je podobno pri meni. Kukla Kukle Kesherović je tudi Kukla. InKukle Kesherović je samo izpeljanka iz mojega priimka – narobe zapisan priimek, ki sem mu dodala končnico –ić. Da z njo še bolj poudarim svoje korenine.
Kako je nastala skovanka slovanska gejša, ki je postala neke vrste opis Kukle?
Zelo podzavestno (smeh), tako kot večina stvari, ki jih počnem. Imam zelo širok glasbeni okus. Od majhnega spremljam balkansko etno glasbo. In že pri Napravi mi dete sem ves čas pisala besedila v srbskem ali makedonskem jeziku – zdaj pišem tudi v slovenščini.
Še pred slovansko gejšo je obstajala gangsta gejša, ker sem mislila, da me to najbolje opiše, saj imam v sebi elemente obeh osebnosti. Toda ko sem analizirala svojo glasbo, sem ugotovila, da se v njej prepleta veliko slovanskih harmonij in ta slovanski set je velikokrat del mojih besedil in melodij. To pa je posledica mojega etničnega ozadja, saj sem Makedonka, Slovenka in Vlahinja. Veliko časa sem odraščala v Srbiji, tako da če kaj, sem prava Jugoslovanka. Kot je bila Lepa Brena. In slovanska gejša je nastala kot odziv na okolje, iz katerega izviram.

Trend v popkulturi se je obrnil v prid močnim samozavestnim izvajalkam, ki želijo poleg glasbe podati še neko sporočilo – naj bo to Beyoncé ali M.I.A. Kako kot Kukla obravnavate žensko? Je ta samostojna, neodvisna, močna ali ravno nasprotje?
In prav je tako, končno. Upam samo, da to bolj kot trend pomeni dejansko spreminjanje situacije. Potrebujemo ženske. Žensko obravnavam kot enakopravno in enakovredno bitje moškemu in mislim, da ima vsaka ženska pravico biti takšna, kot si želi. Zdi se mi, da se sploh v popkulturi hitro zapletemo v ta stereotip "močne ženske", ki ji ni dovoljeno biti nič drugega, kakor vedno močna, vedno samozavestna, vedno trdna itd. Sama sem močna ženska, a hkrati tudi zelo nežna in ranljiva. Želim si prostor za ženske umetnice, znanstvenice, delavke, športnice, kjer jim bo dovoljeno biti kakršne koli želijo biti oz. kakršne so. Nicky Minaj je v nekem intervjuju dejala, da ne more biti vse, kar se zahteva od nje, naenkrat – lepa, seksi, močna, tiha, spogledljiva itd. Björk pa na drugi strani že nekaj let opozarja na nesorazmerje, kajti kot ženska moraš vse, kar bi moški rekel enkrat, ponoviti petkrat, da te zares slišijo. Je zagotovo težja borba, a stvari se spreminjajo. Sploh pa mislim, da je konstrukta spola počasi konec.

Beyoncé je v nekem trenutku prevzela oz. nadaljevala vlogo, ki jo je deloma imela že v Destiny's Child, kot pobudnica ženske neodvisnosti, samostojnosti … Toda najprej je za njo stal oče, nato Jay-Z. Se pravi – za vsako uspešno žensko še vedno stoji moški? Oziroma kako vi gledate na konstrukt ženske v popkulturi?
Za Bjork ne stoji nihče, za M.I.A., Sevdalizo in FKA Twigs ne stoji nihče in tudi za menoj ne stoji nihče. Mislim, da so to vzorci, ki se danes počasi razbijajo. Tisti, ki danes zares stoji za glasbeniki in jih žal še preveč usmerja, je kapital.

Kako potem gledate na mikrookolje, kot je Slovenija? Glede na to, da z glasbo zaobjamete elemente iz različnih okolij, ste na koncu del slovenskega glasbenega trga in njegovih zakonitosti.
S tem se borim. Tu živim. Dejstvo je, da sem bolj znana v alternativnih krogih. Začela sem sodelovati s producenti, ki so bolj usmerjeni v popglasbo, zato da bi ga lahko ta zvok prenesla v mainstream. In mislim, da bo moralo preteči še nekaj časa, da bo to postal bolj mainstream zvok. Primer: ko je prišla M.I.A., je predstavila popolnoma nov zvok, danes pa vidimo, da jo veliko izvajalcev posnema oz. delajo po njenem sistemu.
Zagotovo je Slovenija mikrookolje, a kot je rekel moj prijatelj: rojena sem bila za velike stvari (smeh). Zagotovo pa tudi Slovenija nekaj doda mojemu zvoku.

Ravno M.I.A. je lani ob izidu albuma v enem intervjuju izjavila, da jo zanima, zakaj se zdi, da vedno ona provocira.
Ker tega ne počne nihče drug.

Tako. Se kdaj tudi vi počutite tako, kot da ste tista, ki sproža določeno reakcijo? Kako je v vlogi nekoga, ki hkrati utira pot sebi in drugim, ki bi lahko sledili, ampak jih še ni?
Žanra, ki sem ga izdelala, nisem ustvarjala po načelu drugih. Ko sem prvič videla M.I.A., sem vedela, da hočem delati podobno, ampak sem se hkrati zavedala, da ne morem enako. Kar počne ona, je tako svojstveno, da je še vsak njen posnemalec spodletel. In nikoli se nisem obremenjevala z vprašanji, ali delam glasbo kot nekdo ali zvenim dobro kot nekdo ali zvenim dovolj pop. Če veš, kako je, če si preprosto to, kar si, in si pomirjen s tem, kar si – ali pa tudi če ne popolnoma in se samo zavedaš tega –, boš delal nekaj, kar pride samo iz tebe. Vsekakor pa je moje delo skupek številnih vplivov, ker noben človek ni otok zase. Že celo življenje sem sama svoj človek, ki dela svoje stvari, in sem se navadila na to vlogo (smeh). Od drugih se razlikujem po tem, da vlagam v svoje delo vse sama. Veliko moram delati, da lahko vložim nazaj v svojo umetnost. Ampak ne morem pa kazati s prstom na nikogar, da je kriv za moj "neuspeh". Enkrat se bodo že stvari zložile, kot se morajo. In bom popularna (smeh).

Kako dojemate popularnost?
Popularnost zame pomeni zmožnost živeti od tega, kar delaš, se pravi služiti si kruh s svojo aktivnostjo oz. umetnostjo, ker imaš določeno število sledilcev in kupcev oz. uporabnikov tvoje umetnosti. In to je to. Prepoznavna si želim biti le zaradi mojega dela in zaradi filozofije, ki jo delo nosi s seboj, ostalo me ne zanima.
Kdaj pride tista točka, ko si rečeš: "Zdaj je bilo dovolj. Dovolj je bilo dela zgolj za reference."?
(Smeh) Ta točka … Se izmika. Po vsakem projektu rečem, da je zdaj pa res bilo dovolj. Tisti, ki me poznajo in spremljajo, vedo, da sem naredila veliko projektov in za vsakega presežem svoje zmogljivosti, ker poskušam "sčarati" z ekipo presežke. Treba se je zavedati, da je slovenski prostor majhen in dober videospot stane. Delo stane. V tujini pa sem opazila, da je veliki, če ne že največji vložek izvajalca prav v videospot, ker je on tisti, ki ponese izvajalca naprej. Še vedno. Selena Gomez izda videospot z besedilom, že tam zbere zavidljivo število ogledov, hkrati s tem sproži pričakovanje med njenimi oboževalci za pravi videospot in še tam nadaljuje z zbiranjem ogledov.

Koliko so vas presenetili odzivi na videospot za skladbo Anakonda, ki je postal v zadnjem obdobju zelo močna referenca za vaše delo?
Sama sem takšen tip človeka, da ko zaključim projekt, grem takoj na novega in se ne oziram nazaj. Tako da zelo malo spremljam, kaj se dogaja z mojim preteklim delom. To bolj počnejo moji bližnji. Ampak če bi delala umetnost zaradi ogledov na YouTubu, bi bilo to popolnoma zgrešeno.
Je pa res, da smo se zelo potrudili pri snemanju videospota. Vanj smo vnesli veliko referenc na Kubricka, a vseeno je nastal ob skromnem budžetu in z veliko trdega dela. Prav tako Anakonda ni bila Meduze, ker nisem takšen tip človeka, da bi posnemala svoje prejšnje delo, ker želim vedno napredovati. In to se mi zdi, da malo manjka pri ustvarjanju slovenskih videospotov. Pri nas ustvarjalci vidijo nekaj, kar uspe in poskusijo narediti po tem ključu še milijon drugih približkov. S tem nikakor ne boš izstopal in ne boš dal gledalcu nečesa novega, ker končni izdelek ni prav zares tvoj.

Ko ste ravno omenili, da ne štejete ogledov, toda vseeno smo v obdobju, kjer so številke oz. število ogledov merilo za uspeh. Danes se uspeh enači s številom ogledov in to potem postane novica v medijih. Nihče se ne ukvarja več z vsebino. Kako se vi znajdete v takšnem okolju?
Velikokrat ne razumem tega sveta. Že ko smo nehali z delovanjem z Napravi mi dete, sem bila ena tistih umetnikov, ki je zaračunala zelo skromno za nastop, vseeno pa sem si mazala obraz z zlato barvo, snemala videospote … Namenoma se nisem obremenjevala s številkami, ker mi je veliko več pomenilo, če je kdo prišel do mene in mi povedal, da se ga je moje delo dotaknilo.
Ravno zadnjič sem se odpravljala domov iz nekega lokala, za seboj nisem imela najboljšega dne in me je ustavil neznanec ter se zahvalil za skladbo Kraj sveta. To me je tako močno ganilo. Saj doživiš veliko stvari in prejmeš veliko pohval, toda še vedno mi pomeni največ, če se moje ustvarjanje dotakne ljudi. Ves čas se poskušam tega držati, čeprav je danes to zelo težko, ker številke po drugi strani pomenijo denar, ki ga potrebujemo za preživetje. Glasba v kapitalizmu. Vseeno pa se mi zdi, da je vsa moja glasba in filmsko ustvarjanje zelo osebno. Zame sta glasba in film čista emocija.

Kakšna je razlika, ko snemate videospot za svoje skladbe, v primerjavi z videospoti, ki jih delate za druge?
Gre za dva drugačna procesa. Zdi se mi, da pri delu za druge vnašam več racionalnosti kot pri delu zase. Ko snemam tuj videospot, pri pisanju scenarija poslušam skladbo več kot stokrat. Do štirih zjutraj si jo ponavljam brez premora in šele potem napišem scenarij. Razmišljam o več elementih: kaj bo vodilo, na katerih razpoloženjih bo poudarek, iščem inspiracije. Ampak predpogoj za pisanje je, da čutim povezavo s skladbo. Snemanje videospotov za svoje skladbe pa je malce težji proces, ker ustvarjam zelo osebno glasbo in do nje nimam distance. Veliko stvari moram kasneje pri snemanju oklestiti. Toda zdaj malo bolj zavestno gradim celo podobo Kukle in kaj želim z njo izraziti. Moram pa tudi poudariti, da bom zdaj bolj redno izdajala svojo glasbo.

Vseeno ne moremo govoriti o vaših zadnjih videospotih, kot je Crne oči, da gre za nove skladbe. Kako je pravzaprav ustvarjati vizualno podobo za nekaj, kar je že zasidrano pri poslušalcih?
To je razlog, zakaj komaj čakam, da izdam EP-ploščo največjih uspešnic, ker imam toliko novih skladb, ki jih želim predstaviti, ampak to bo sledilo po tej izdaji. Pri skladbi Crne oči sem vedela, da želim vključiti Kruševo. Tam sem odraščala in od tam prihaja večina moje družine. Videospot je vpogled v moje življenje in družino. Postavila sem ga v dnevno sobo svoje tete Dine, ki vedno ob mojem prihodu speče pito. Trgovina je njihova … Vsak večer sem hodila k spomeniku, ki ga vidite v videospotu, in ga občudovala. In to sem zares jaz. Z drugimi ljudmi ne delim veliko osebnih stvari in me velikokrat opredelijo za pripadnico zgornjega srednjega sloja, ampak prihajam iz popolnoma drugega okolja.

Če poslušamo vaše skladbe, kot sta Zvezdana in Crne oči, je nezgrešljiv ta etno element. Prav tako pa se sliši neka evolucija v zgradbi – kjer je Zvezdana bližje klasičnemu etno zvoku v primerjavi s skladbo Crne oči, kjer pa se izrazito sliši mešanje različnih žanrov in vplivov. Kako je potekala ta evolucija?
Pravzaprav so skladbe nastale v podobnem časovnem okvirju, samo izdajala sem jih postopoma. Inspiracija za skladbo Crne oči je srbska etno skladba Zaspo Janko pod jablanom in tam se pojavijo besede: Lepe moje crne oči.
Kaj vas tako vabi k temu etno zvoku?
Ne vem (smeh). Zvezdana je nastala, ko nisem mogla zaspati. Vzela sem telefon ob enajstih zvečer in napisala besedilo v enem kosu. Šla sem v kopalnico s telefonom, posnela skladbo in zaspala. Ko sem se zbudila, sem na računalniku samo še posnela dva glasova čez in Zvezdana je bila rojena. Zelo je nenavadno. Vedno sem poslušala to zvrst glasbe, toda nikoli se nisem zavestno odločila, da želim ustvarjati etno glasbo. Na drugi strani pa znam zelo zakomplicirati svoje skladbe, kot je bil primer pri Crne oči. Toda to je rezultat podzavestnih vplivov. Predvsem tako je, ko ustvarjaš, uporabljaš svoja znanja, sposobnosti in inspiracijo, in ko si zadovoljen z rezultatom, ga daš ven, analizirajo pa ga potem drugi.

Kako nastaja vaša glasba? Na računalniku?
Na več načinov. Včasih se zgodi, da vse zapojem, potem pa naredim glasbeno podlago. Poleg računalnika imam še otroške synthe in theremin, ruski inštrument. Je pa res, da ne ustvarjam ob preigravanju na kitaro (smeh).
Pogrešate čase, ko ste bili del skupine?
Ne. Zdaj lahko glasba končno zveni tako, kot želim sama (smeh). Ker imam rada popolni nadzor, je to super. Se pa veselim, da bom lahko nekoč imela dovolj sredstev in bom lahko imela ob sebi dva huda bobnarja.
Od skladbe Mitraljez, ki ste ga izdali še kot Napravi mi dete in ki ga je zaznamovala kritika družbe, zapakirana v skoraj "feel good" melodijo, se postavlja vprašanje, kakšen odnos imate do besedil?
Tudi besedila pišem na iracionalen način – včasih se vsujejo iz mene, včasih pa od mene zahtevajo več časa. So moje videnje sveta, čeprav so v metaforah – kar je tudi Mitraljez. Le da je to skladba, ki je odsev mene v mlajših letih in takratni odziv na svet okoli mene. N'toko je dobro nekoč povedal, da svet usmerja puška v obliki falusa in mi je ta motiv ostal v spominu.
Kako pa se potem znajde v vaših besedilih motiv, kot je Twinkle Twinkle Little Star?
Včasih, ko delaš kakšne stvari, spoznaš, kaj vse nosiš v sebi in se tega prej sploh nisi zavedal. Ko sem napisala Napoleon, sem se vprašala, kaj je z mano. Govori o nasilni ljubezni in potem ugotovim, da me to vodi (smeh).
Opazi se kontrast – že znotraj ene same skladbe.
To sem jaz. Sem zelo kontrastna oseba. Zelo fatalistična. Ko se zaljubim, sem zaljubljena na smrt, po drugi strani pa sem zelo mirna in sproščena. Po eni strani sem velik optimist in delovna oseba, po drugi pa depresivna.
Do mere, kot izpostavite v enem izmed vaših besedil, "nož u ledžima sama sebi"?
Tako. Zdi se mi, da smo ljudje polni kontrastov, sama pa sem še bolj. Sem zelo hipersenzibilna in po drugi strani zelo močna. Name je veliko vplivalo okolje, kjer sem odraščala, saj zaradi tega danes gledam na stvari z dveh plati. Zame je bila včasih ljubezen nasilje, ker nisem vedela zares, kaj je. In tako je tudi z življenjem, ki je lahko grenko-sladko.

Ste prišli kdaj do točke, ko vam je kdo rekel, ali pa ste se celo sami postavili pred odločitev, da bi morali izbirati med glasbo in ustvarjanjem filmov?
Vprašali so me, ampak ne pristajam na opredelitve. Tudi če se bom milijonkrat zabodla v hrbet. V mojem svetu, skozi moje oči, sta film in umetnost nerazdružljiva. Ko ustvarim skladbo, jo vidim. Lahko bi se usmerila v film – ravno zdaj pripravljam kratki film in celovečerec, za katerega bo ta kratki film napovednik -, ampak ne morem opustiti ustvarjanja glasbe. Je prevelik del mene, da bi. Hkrati živimo v letu 2017 in ljudje lahko počnejo več stvari: sredstva so bolj na dosegu roke. Saj je bilo v filmu že vse narejeno, prav tako v glasbi, zanima me, toda kaj lahko narediš, ko združiš te stvari.
Glede na to, da ste ljubiteljica starih filmov, za katerega bi lahko rekli, da najbolje povzame današnji čas?
Clockwork Orange ali Doctor Strangelove. Oba izražata to, kar se dogaja še danes, infantilni patriarhat.
Koliko razmišljate pri ustvarjanju filmov oz. videospotov, da delate za slovensko občinstvo?
Nič. Veliko razmišljam o življenju in tudi zakaj se ukvarjam z umetnostjo. Če bi jo delala zase, je ne bi delila. Če jo objavim spletu, hočem, da jo nekdo vidi. Vprašala sem se že, kdo je moje ciljno občinstvo in ali se naj sploh obremenjujem s tem. V majhnem okolju se lahko hitro zapleteš in če bi delala nekaj, kar se izkaže za uspešno v njem, je vprašanje, če bi delala progresivne stvari. Takoj, ko ponavljaš vzorce, lahko pride do stanja, kakršno je v slovenski glasbi, kjer se že dvajset let ponavljajo isti vzorci. Saj smo ljudje in znamo sprejeti drugačne stvari. Če smo lahko sprejeli grške ritme v naši glasbi in curry v kuhinji, zakaj ne bi še česa drugega?
V enem vašem intervjuju ste na primeru snemanja videospotov razlagali, da ni narobe, če sprejmeš vplive, ki so trenutno aktualni v svetu, a na takšen način, da zadržiš svojo lastno identiteto. Kaj je ta identiteta?
Tu sem hotela poudariti, da bi lahko uporabili sredstva filmskega in glasbenega jezika od drugje in tako malo zapustili prevladujoče okvirje. Toda težava nastane, ko posnemaš nekoga, ker se ne zavedaš lastne identitete. To identiteto pa mora vsak najti pri sebi. To je lastnost močnega umetnika – da se je zave.
Zdaj vas čakata nastopa na showcasih Waves Vienna in Waves Bratislava. Kaj prinesejo takšni nastopi?
Edini, na katerem sem do zdaj nastopila, je bil Ment, in upam, da bom lahko na teh dveh nastopih spoznala nove ljudi, ki bodo znali prepoznati, kaj delam. Zdi se mi, da so tujci bolj dojemljivi do stvari, ki jih počnem. In veseli me, da bom lahko nastopila pred čisto drugačnim občinstvom. Ko sem nastopila pred tedni v Udinah na paradi ponosa, je bilo pod mano štiri tisoč ljudi, kar me je zelo presenetilo. Pričakovala sem 20 ljudi pod odrom. Presenetil me je njihov dober odziv, ker niso razumeli skorajda nič, morda eno skladbo v angleščini – Napoleon. In me zanima, kako bo drugo občinstvo odreagiralo na mojo glasbo.