Po letih albumov s poudarjenim vokalom Laibach tokrat prinašajo predelavo zadnjega in nedokončanega dela Johanna Sebastiana Bacha Umetnost fuge. Ravno zato je besedna igra Lai-Bach tudi edini vokal, ki ga na celotnem koncertu in tudi albumu slišimo in s katerim želijo utrditi vez med sabo in avtorjem partiture. Prav tako so veličastne videoprojekcije zadnjih turnej zamenjale minimalistične vizualije. Za veličastnost so tokrat skrbele orgle v ozadju in Bachova glasba v prostoru. Ta pa se je tudi izogibala veliki glasnosti.

V nabito polni Slovenski filharmoniji so nas tako namesto simfonične zasedbe na odru pričakale mize, polne sintetizatorjev zvoka in računalnikov ter dve platni za projekcije. Tako kot občinstvo so sedeli tudi nastopajoči, osvetlitev pa se je iz začetne oranžno-rdeče barve po več kot pol ure in prvem premoru spremenila še v modro, zeleno ter vijoličasto-škrlatno. Vsak premor, ki so ga naredili, je bil avdiovizualno sklenjena celota, pri čemer so se projekciji stopnjevale od zagona motorja preko notne partiture vse tja do izbruhov lave, pri kateri so nastopajoči odšli z odra.

A ne vsi, saj se je eden izmed članov usedel za orgle in med porajujočimi križi končal večer. Na koncu je preostalo le, da so nam Eber, Saliger, Dachauer in Keller zaželeli lepe praznike ob dnevu mrtvih in predstave je bilo konec. Mariborski Narodni dom jih lahko do srede že nestrpno pričakuje.

Blaž Kosovel

Nekaj utrinkov s koncerta si oglejte v spodnji fotogaleriji (klikni za povečavo).