Čeprav je že precej zlizan kliše, da skoraj kakršno koli portugalsko umetnost etiketiramo z izrazom tiste ne povsem ubesedljive saudade, bi težko zanikali, da je prav glasba skupine Madredeus eno najlepših glasbenih utelešenj atmosfere hrepenenja in nostalgije. Stari ljubljanski znanci se ob svoji 25. obletnici v soboto ob 20.30 Cankarjev dom vračajo z novim ploščkom Essência (pravzaprav gre za nove aranžmaje njihovih največjih uspešnic) in novo pevko. Tereso Salguiero - ki smo jo, mimogrede, pred kratkim prav tako lahko poslušali v Ljubljani in ki je bila dolga leta sinonim za skupino - je zamenjala 22-letna Beatriz Nunes.

"Ljudje so seveda zelo različni. Skupaj sedijo v dvorani in mi z odra nanje gledamo kot na enotno skupino, kot da se vsi poznajo med seboj. Ampak ko greste na koncert, se pogosto znajdete med dvema neznancema. Razumete?" Ne morem reči, da čisto natančno razumem, kaj je bila rdeča nit te misli, a ta "You see?" (Razumete?) je najpogostejši medmet Pedra Ayresa Magalhãesa, klasičnega kitarista in zadnjega ustanovnega člana, ki je še del protejske zasedbe Madredeus, v devetdesetih najbrž največjega kulturnega izvoznega artikla njihove iberske države. Med zastranitvami, ki ga vedno znova zapeljejo v vijugasto zgodovino zasedbe, ki je zaznamovala zadnjega četrt stoletja njegovega življenja, dogovorjeni čas za intervju mine, še preden človek sploh pride do vprašanj, ki mu jih je hotel zastaviti. Samo želimo si lahko, da bodo Madredeus meje prostora, časa in jezika tako dobro brisali tudi jutri na odru.

Za vami so štirje koncerti te turneje. Kako se ljudje odzivajo na novo postavo skupine?
Očitno je ljudem zelo všeč, po koncertih dobivamo stoječe ovacije. Sami sebe vidimo predvsem kot koncertno skupino. Albume izdajamo za promocijo svojih nastopov, ljubezni, ki jo čutimo do glasbe. To se mi zdi najtežje in obenem najbolj pomembno: da znaš lastno glasbo dejansko igrati v živo. In ker ne nastopamo ravno vsak dan, je vsak koncert za nas zelo posebna priložnost.

Takoj za Ljubljano vas čakata koncerta v Portu in Lizboni. Ste imeli kdaj občutek, da so doma kritiki do vas strožji kot drugje? To se včasih zgodi, ko se kak bend mednarodno uveljavi …

Najslabše je to, da sploh ne bomo dobili toliko kritik, kot bi si jih želeli. Rad bi bral kritike, kakršne koli pač že – a danes je število vrstic in strani, ki jih glasba dobi v tiskanih medijih, pač drugačno kot včasih.

Na Portugalskem sega "zgodba o Madredeusu" daleč nazaj. Svojih "pet minut milosti" smo doživeli že pred dolgimi leti, v začetku devetdesetih, ko smo imeli za seboj že šest ali sedem let ustvarjanja in dva albuma. Na enem izmed njih je bila pesem O Pastor, pastir, ki se je izkazala za silno uspešnico. Leta 1991 smo tako imeli precej veliko, razprodano turnejo po državi, kar je bil za Portugalsko popolnoma nov koncept. Naša glasba se je vrtela na radiu … Veste, to so bili drugi časi. Obstajala je samo državna televizija, in kar se je predvajalo na tistih dveh programih, so videli vsi, in enako je veljalo za radio. Silno smo bili priljubljeni tudi pri mladih: prek sodobne glasbe, ki je zvenela, kot da je zelo zelo stara, so odkrivali lastno tradicijo. Recepcija naše glasbe je bila zelo romantična, če lahko tako rečem.

Ko smo izdali albuma O Espírito Da Paz, ki ga poznate najbrž tudi v Sloveniji, in Ainda, glasbeno podlago za film Wima Wendersa (Zgodba iz Lizbone, op. n.), sta v domovini oba dosegla platinasto naklado. Ko smo prišli igrat v New York, Madrid ali kam drugam, je bilo sicer dovolj ljudi, ki so prišli na koncerte – niso pa nas več predvajali na radiih. Glasba se jim je že zdela preveč drugačna od tiste na prvem albumu, preveč melanholična in počasna. Ljudje imajo raje "poskočni", "folk" Madredeus s prvega albuma. Ko smo zasedbi dodali še eno klasično kitaro in skušali nastope prirediti avditorijem, v katerih smo igrali – skratka, ko smo ubrali bolj konceptualen pristop – smo izgubili tisto prvo, naravno povezavo z občinstvom. Postala je bolj intelektualna, na radio pa nas niso več spustili. Še celo Zgodba iz Lizbone je v portugalskih kinematografih igrala en sam teden. Ljudem ni bilo všeč, da je Wenders snemal izključno v starem jedru mesta in da je vse skupaj delovalo kot nekakšna turistična razglednica Lizbone. Skratka, kar sem hotel povedati, je, da smo, ko smo enkrat zasloveli v svetu, v domovini obveljali za nekakšne nenavadne, sumljive primerke (smeh).

Kako to, da ste sklenili za svoj tako rekoč comeback album predelati stare skladbe skupine? Se vam je zdelo, da določene pesmi po dvajsetih letih potrebujejo "osvežen" aranžma, ali pa ste hoteli prek uspešnic, ki jih imajo ljudje že radi, občinstvu približati novo pevko?

Mislim, da ni šlo niti za eno niti za drugo. Ko so leta 2007 trije člani zapustili bend, sva v njem ostala samo še jaz in pianist. "Torej bova zdaj sestavila res velik bend," sva si rekla. Rekrutirala sva kakih deset glasbenikov – bas, električno kitaro, afriška tolkala, violino, harfo, dve pevki namesto ene in tako dalje – in postavo poimenovala Madredeus e A Banda Cósmica. V tej postavi sem silno rad nastopal, ampak bila je predraga. Posneli smo tri albume in odigrali kakih 30 koncertov. Po prvotnem načrtu naj bi projekt trajal 18 mesecev, a ker smo bili tako uspešni, se je malo zavleklo.

No, ampak da se vrnem k zgodbi tega albuma: poklical me je naš violinist iz tistih časov, Jorge Varrecoso, češ da bi rad spet sodeloval z nami in da je pripravljen napisati nove aranžmaje za violino. In če boš že igral z nami, sem mu rekel, katere pesmi si imel v mislih? In jih je začel naštevati. (Smeh.) Tako sva začela s pisanjem novih aranžmajev in že prve vaje so stekle gladko. Pojavila pa se je težava: imeli smo kitaro, pa violine in čelo … Vse skupaj je bilo zelo glasno in nismo vedeli, kako naj to uskladimo z vokalno linijo pesmi. In na točki, ko smo ustvarjali aranžmaje, sploh še nismo imeli pevke! Ampak zdi se mi, da nam je na koncu kar uspelo. Če se torej vrnem na začetek: stare pesmi so bile nekakšno lepilo, ki je združilo novo zasedbo skupine; hoteli so igrati glasbo, ki so se je spominjali izpred dvajsetih let.

Kako se je zasedbi torej pridružila Beatriz Nunes?
Pevko smo iskali med klasično izobraženimi vokalistkami, saj smo potrebovali nekoga, ki bi znal natančno brati in upoštevati partiture. No, pa tudi mlada je morala biti … Naša besedila niso primerna za starejše ženske. Beatriz je bila prva kandidatka na prvi dan avdicije. Ko smo jo izbrali, je bilo potrebnega še ogromno dela, saj ni pred tem še nikoli stala v snemalnem studiu. Stara je šele 22 let, in ko se nam je pridružila, je še študirala džez na glasbeni akademiji. Ker je tako dobra pevka, je mikrofoni in vse, kar je povezano s snemanjem, ni preveč vrglo iz tira.

Sprva nismo vedeli, ali naj zasedbo zdaj imenujemo Madredeus ali kako drugače. The Songs of Pedro Ayres? The New Lisbon Ensemble? Na koncu smo sklenili, da je to še vedno Madredeus, le v novi obliki, in obdržali ime.

Dotakniva se še naslova novega albuma: Essência. Se vam zdi, da je esenca, bistvo skupine Madredeus kljub vsem menjavam članov in odtekanju časa ves čas ostala ista? Ali pa je esenca nekaj bolj fluidnega? Konec koncev velja, da je edina stalnica v življenju sprememba …

Gre za to, da sem hotel biti z občinstvom iskren in mu dati vedeti, da nima opravka z Madredeusom, ampak z bistvom Madredeusa. Kot pri parfumu, razumete? Bistvo nekega vonja … Na tej plošči pač ne boste našli iste glasbe kot na naši prvi. Ampak to težavo imamo že ves čas: na Portugalskem nas pogosto kritizirajo, ker še vztrajamo pri skupini. Očitajo nam, da albume snemamo samo še zaradi denarja in da turneje organiziramo na račun stare slave. Vsakič, ko je kdo izstopil iz benda, smo slišali komentarje, da bi bil pa zdaj res primeren trenutek, da vse skupaj zaključimo. Z naše perspektive smo na nek način tako skoraj v vojni s tovrstnimi kritiki. Boriti se moramo za svojo pravico do izražanja. Albuma nisem hotel nasloviti Best of Madredeus, ker to preprosto ni to. Težko pa rečem, kako dolgo bo skupina v tej obliki še obstajala. Trenutno se samo veselim koncertov z Beatriz, ki je drugačna od vseh pevk, kar smo jih kdaj imeli.

Leta 2002 ste izdali Electronico, album remiksov, ki so jih podpisali različni znani DJ-ji. Je bil to enkraten eksperiment, ali pa je bilo v ozadju morda poigravanje z idejo, da bi, kot na primer Gotan Project, zaplavali v vode t. i. žanrov "crossover"med tradicijo in elektroniko? Je v retrospektivi to projekt, s katerim ste zadovoljni?

V devetdesetih, v obdobju po uspehu z O Espírito Da Paz, smo spoznali ogromno novih glasbenikov, sami pa smo bili tudi ljubitelji glasbe "chillout", ambientalne glasbe. Vedno se nam je zdelo, da ima naša glasba v sebi element etna, ki bi se ga dalo predelati za področje elektronike – je pa res, da so taki projekti nečloveško dragi. Naša prva izkušnja je bilo sodelovanje z basistom skupine Johnnyja Rottna, Public image Ltd., ki sta ga še posebej zanimala dub in reggae. Ampak to je bilo leta 1996 in na vse skupaj smo pozabili še za nadaljnjih pet let, ko smo nastopali v rimskem amfiteatru na Siciliji. Tam so nas povabili k sodelovanju pri sestavljanju kompilacije "chillout" iz naše glasbe. DJ-ji so imeli pri delu popolnoma proste roke, na koncu so nam le poslali remiks v odobritev. Na Portugalskem so nas zaradi te plošče precej kritizirali, ampak mislim, da je prestala preizkus časa. Nek prijatelj mi je tudi povedal, da jo ogromno vrtijo v določenih newyorških klubih. Ne vem.

So pa celoten projekt omogočile okoliščine in podpora v glasbeni industriji, kakršne danes ni več. Trenutno si česa podobnega ne bi mogli privoščiti; še založba, ki je izdala Electronico, je medtem propadla. Če bi me recimo vprašali, ali bi rad še enkrat nastopal s flamskim radijskim orkestrom, s katerim smo leta 2002 posneli koncertni DVD – seveda bi, ampak takih priložnosti ne dobiš velikokrat. To je kot snemanje visokoproračunskega filma: stane ogromno. Madredeus pa smo radi neodvisni, kot nevladne organizacije smo. (Smeh.) Vsega pač ne moreš imeti.

V zvezi z vašo glasbo se pogosto omenja koncept "saudade" in njegove številne definicije. Se vam zdi, da so ljudje zaradi trenutne gospodarske krize bolj odprti za introspektivno, melanholično, morda celo žalostno glasbo?

Upam, da ne. Čeprav najbrž lahko rečem, da mi je kot glasbeniku v življenju uspelo, je bil to zame vedno boj. Ustvarjanje glasbenika je samoten posel in vedno je na tebi, da se potiskaš naprej in daješ pobudo. Dolga leta nismo imeli nikogar, ki bi nas hotel finančno podpreti ali nam dati priložnost za nastop. O kriznih obdobjih torej vemo še preveč. (Smeh.) Ampak če bi moral špekulirati o razlogih za naš uspeh, bi rekel, da je za bend ključnega pomena, da zna nastopati v živo. Tudi nekdo, ki ne zna niti besede portugalsko in ni za nas še nikoli slišal, lahko kaj odnese od našega koncerta. Dvomim, da je zaradi trenutne situacije za nas več zanimanja, kot bi ga bilo sicer. Prva leta turneje, ko ne le da nihče ni poznal nas, ampak niti za Portugalsko niso še nikoli slišali – to ni država, ki bi se pogosto pojavljala v poročilih – smo morali vedno znova razlagati, da ne igramo niti fada niti tradicionalne glasbe svoje domovine. Rad si predstavljam, da ljudje lahko slišijo eno našo pesem in jih ta dovolj pritegne, da začnejo raziskovati naprej. Slišali smo celo že, da se je kdo zaradi nas začel učiti portugalsko. To je najlepši kompliment. (Smeh.)

Čeprav je vaša glasba akustična, se mi zdi kljub temu sodoben, aktualen odraz portugalske glasbene scene. Se počutite kdaj utesnjeni zaradi predalčkanja v kategorijo "world music" in tega, da vas večinoma vabijo na takšne festivale?

Vedno pravim, da bi najraje videl, če bi skupino Madredeus katalogizirali pod črko 'M' in pika. Nismo etno, nismo "world music", nismo "new age" … ali pa smo vse to. Preprosto postavite nas v trgovine med nove izdaje in pod črko M. Ljudje nas bodo že našli.

Ana Jurc