V Ameriki rojena glasbena nomadka, ki bi jo človek lahko zamenjal za izgubljeno mlajšo sestro Audrey Tatou, bo svoje mehke indiemelodije v sredo ob 21.00 pripeljala v ljubljanski Kino Šiška. (Kot predskupina ji bodružbo delala dolenjsko-prekmurska naveza Justin's Case.)

Maïa Vidal svojo glasbo sklada in aranžira s pomočjo violin, harmonike, kitare, tolkal, otroških instrumentov in svojega značilnega ganljivega glasu; s kombiniranjem sodobnih in starodobnih folkmelodij ustvarja eklektičen zvok, ki jo uvršča med trenutno najbolj samosvoje in sveže indieustvarjalke.

Album God is My Bike, ki je nastal v Barceloni, je svež in presenetljivo zrel prvenec za tako mlado glasbenico. Gius Cobelli je pri njegovem nastanku sodeloval kot tonski mojster in koproducent, poleg tega je posnel trobento in bobne. Marc Ribot je v dveh skladbah igral kitaro. Maïa je odpela vse pesmi in igrala vse preostale inštrumente.
To je pravzaprav že druga plošča Maïe Vidal’s, saj je prej v samozaložbi izdala EP Poison, ki ga je posnela pod psevdonimom Your Kid Sister. Šlo je za nenavaden koncept: punkovske himne zasedbe Rancid je pregnetla v presunljive uspavanke in otožne valčke ter se tako poklonila glasbi, ki jo je imela rada kot najstnica.

Maïa se je rodila v Združenih državah staršema francoskega in japonsko-nemškega porekla. Študirala je v Montrealu, zadnjih nekaj let preživela v Barceloni, trenutno pa živi na relaciji med Parizom in New Yorkom. Pogovor z njo razkrije, da je v resnici veliko več kot samo še en prisrčen obraz.

God is My Bike ste posneli pri 22 letih, zdaj pa jih imate 24. Se vam zdi, da se kot oseba in umetnica še razvijate v svojo končno podobo? V čem bo novi album, ki je napovedan za pomlad, različen od prejšnjega?

Ja, počutim se, kot da se moja osebnost nenehno razvija, in ravno v tem je lepota umetniškega poklica - sprememba in rast sta dobrodošli!

God is My Bike sem napisala pri 22 letih, ko sem čepela v svoji sobi in poskušala ugotoviti, kdo sem in kaj bom počela v življenju; v tistem obdobju sem se počutila izgubljeno, iskala sem smisel. Odkar je album izšel, se je moje življenje korenito spremenilo; zdaj pišem pesmi na vlaku med enim nastopom in drugim, snemam, ko imam na turneji teden prostega časa, in spoznavam nove ljudi vsak dan na poti. Za navdih zdaj torej nimam več samo srčnih tegob in občutka izgube, ampak potovanja, ljubezen, čudenje, književnost in malo širši življenjski nazor. Zdi se mi, da sem v tem vmesnem času zelo odrasla in da se bo na SPACES ☆ (naslednji album, op. n.) to tudi poznalo.

Človek bi težko našel članek o vas, ki ne bi uporabil bodisi pridevnika "srčkana", "odbita" ali "zasanjana". Se vam zdi, da trenutno v javnosti/industriji obstaja zelo jasna, fiksna predstava o tem, kakšna naj bi mlada indieizvajalka bila? Da naj bo, če uporabim novo skovanko, "adorkable" (ang. dork, piflarka, in adorable, prikupna, op. n.)?

Ha! Tokrat prvič slišim to besedo, fantastična je! Absolutno se mi zdi, da me je kot prijazno punco z nežnim glasom zelo lahko stlačiti v predalček saharinasto sladkih, naivnih kantavtoric, kakršnih je dandanes na kupe - a to je obenem skrajno omejujoče. Cenim sicer, da so tla zdaj za glasbenice plodnejša kot takrat, ko sem bila najstnica (takrat se mi je zdelo, da je v glasbi prostor edino za ženske tipa Britney Spears ali pa RES divje rokerice, kot sta bili Courtney Love ali Brody Dalle), a vseeno mislim, da se moramo razširiti še v bolj "neadorkabilne" vode.

Vizualni element v vaši glasbi je zelo pomembna komponenta. V tem pogledu bi se vas dalo primerjati z Lano del Rey - namreč, da za svoje pesmi ne snemate "samo" videospotov, ampak kratke umetniške filme ...

Vau, mislim, da me ni še nihče nikoli primerjal z Lano del Rey, ampak najbrž me to ne moti preveč. Še vedno ne vem, kaj si o njej mislim, tako da težko ocenim, ali je bil to kompliment ali kritika. Zdi se mi, da sta vizualna podoba in glasba tako tesno prepleteni, da sem vesela, da živimo v času YouTuba. Dejstvo je, da me, ko padem v "cono vidoespotov", prime, da bi jih posnela za vsako pesem na albumu! Ko sem še študirala umetnost v Montrealu, sem ves čas iskala svoj medij: preizkusila sem se v kiparstvu, risanju, videoumetnosti, asemblažu ... Če potegnem črto, se mi zdi, da je kombinacija videa in glasbe eden najboljših izrazov celostne umetnine.

S pesmijo Alphabet Of My Phobias se dotaknete širših okoljskih in družbenih tematik. Boste z albumom Spaces nadaljevali v tej smeri? Ali pa je "Abeceda" samo odsev vaših zasebnih refleksij in strahov v zvezi s sodobnim svetom?

SPACES ☆ bo skoraj neposredno nadaljevanje Abecede, še posebej na okoljski ravni. Vsi moji strahovi v zvezi z globalnim segrevanjem so leta 2010, ko sem pesem napisala, ravno brbotali na površje, zdaj pa so že neizogibna resničnost. SPACES ☆ v veliki meri načenja vprašanje, kako se spopasti s takimi neizogibnimi dejstvi, obenem pa si še naprej dovoliti živeti, dihati, se zaljubiti, gojiti iracionalne upe za prihodnost in vztrajati. The Alphabet of My Phobias je bila nekakšna katarza, ki je odprla vrata za širši dialog, in SPACES ☆ nadaljuje ta pogovor.

Marsikoga bi verjetno presenetilo slišati, da ste bili v najstniških letih goreča privrženka skupin Rancid in Nirvana ter da ste s svojim ženskim punk bendom celo nastopale kot predskupina za Bad Religion. Vidite v svojem sedanjem ustvarjanju kak neposreden vpliv punka in grungea?

Absolutno! Včasih sem si samo sposojala DIY (naredi-sam, op.n.) manifeste kot podlago za ustvarjanje prisrčne, folkglasbe s pridihom ironije in neodvisnosti. Z novim albumom sem se začela malo bolj igrati in preiskovati meje lastne eksperimentalnosti. Na tej plošči boste slišali, da se moji punk vplivi vračajo ("spoiler alert" - celo distorzija je!)

Your Kid Sister je bil zanimiv glasbeni projekt: zase ste si izmislili nekakšen alter ego, mlajšo sestro Tima Armstronga, ki po naključju odkrije glasbo skupine Rancid. Vam je lažje nastopati, če ste - vsaj na nek način - nekdo drug? Je nastopanje z volčjo kučmo na glavi različica iste stvari?

Ja, Your Kid Sister je bila zame nekakšna vrnitev v glasbene vode, ne da bi pri tem to bila čisto jaz, in ja, takrat se mi je zdelo, da bo tako lažje. A nato se je prvi koncert, ki sem ga odigrala brez volčje kape in pod svojim imenom, izkazal za pravo razodetje - zdaj si bolj kot kar kol drugega želim biti samo jaz.

Identificirate se z zelo "mešanim" poreklom: odraščali ste v ZDA, študirali v Kanadi in zdaj živite v Evropi. Kateri kraji in okolja vas najbolj navdihujejo? Je to, da ne ostajate predolgo na enem samem mestu, del vaše življenjske filozofije, posledica načelne odločitve?

Dobro vprašanje! Zame pri določenem kraju ni najpomembneje, ali mi je tam všeč živeti ali ne, ampak kaj me pri njem navdihuje in zakaj. Zdajle sem na primer nastanjena v Barceloni; ker je to super kraj, da tam pustim svoje obleke in snemam pesmi, je obenem ta hip zame idealno mesto. Si pa ne predstavljam, da bi tukaj posnela kak video: vso svojo videoumetnost ustvarjam v New Yorku, s svojo materjo, tam je torej moj "videonavdih". Pisanje pesmi pa se mi lahko "zgodi" kjer koli, v kanadski divjini, v tokijski hotelski sobi, na vlaku iz Bruslja v Pariz, na poletu iz New Yorka v Barcelono; moj leteči življenjski slog je zdaj postal del moje umetnosti in dvomim, da se bom kdaj lahko upočasnila.

Vajeti svojih izdelkov imate zelo trdno v rokah: sami pišete glasbo, odigrate vse inštrumente in posnamete večino svojih videospotov. Se vam zdi, da je to nujno, če hočete realizirati svojo umetniško vizijo? Bi bili v prihodnosti pripravljeni združiti moči s kakim zunanjim sodelavcem več?

Vsekakor *poskušam* sodelovati, vprašanje pa je, ali to zmorem. Obupala sem že nad idejo, da bi koga vključila v proces snemanja ... za SPACES ☆ sem občasno kontaktirala ljudi, za katere sem mislila, da bodo znali odigrati kak inštrument, potem pa sem si premislila in se ga raje sama naučila igrati. Neverjetno sem zatopljena v lasten proces; če kaže, da bom morala s kom komunicirati ali pa celo samo počakati, da pridejo v studio, bom na koncu verjetno vse naredila sama. Z videom je drugače, ker še nisem čisto ugotovila, kako bi vse naredila sama! Rada sodelujem s svojo mamo, kot sem na primer pri Wander in The Alphabet of My Phobias, ker sva tako zelo usklajeni in razume, kaj mi je všeč. Sodelovanje je zame izjemno intimna reč: nikoli, denimo, še nisem bila na fotografiranju s kom, s komer ne bi bila tesna prijateljica. Vizualne podobe za moje pesmi in tudi same pesmi so vedno nastajale v varnem okolju.

Imate v glasbeni industriji kake ženske vzornice?
Roko na srce - nisem preveč na tekočem z glasbeno industrijo; ne spremljam modnih tokov in še o umetnikih, ki so mi všeč, vem zelo malo, tako da težko rečem, ali bi bili dobri vzorniki. Če hočete, da naštejem sodobne glasbenice, ki jih kdaj pa kdaj poslušam, pa bi to bile St. Vincent, Glasser, Fever Ray, Tune-Yards in Scout Niblett.

Ana Jurc