Martin Sturm, rojen leta 1992 v bavarskem Velburgu, kot najmlajši član učnega osebja že od leta 2019 deluje kot profesor na Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju. Na tamkajšnjem Inštitutu za glasbeno pedagogiko in cerkveno glasbo poučuje orgle in orgelsko improvizacijo, vodi oddelek za cerkveno glasbo in je ustanovitelj Eksperimentalnega orgelskega studia za sodobno glasbo.

Ob tem se udejstvuje kot orgelski virtuoz, improvizator in skladatelj. Z mednarodnimi recitali gostuje na najpomembnejših glasbenih in orgelskih festivalih, v katedralah in koncertnih dvoranah ter na številnih historičnih glasbilih.

In kaj ga je pri orglah, kraljici inštrumentov, ki s svojo obliko, zgradbo in umeščenostjo veljajo za del evropske likovne, zgodovinske, akustične, tehnične ter duhovne dediščine, v otroštvu oz. mladosti tako navdušilo in prevzelo, da so postale osrednji inštrument njegovega umetniškega izražanja in udejstvovanja?

"Rastel sem v majhni bavarski vasici, v kateri smo imeli zbor, pihalni orkester, moj oče pa je igral orgle pri bogoslužju in kot otrok sem bil neverjetno očaran nad orglami oz. nad tem, koliko različnih zvokov ponujajo. Zelo kmalu sem tudi sam začel igrati pri liturgiji, mašah in opazil sem, da lahko za vsa svoja čustva najdem ustrezno zvočno barvo pri orglah in da to lahko delim tudi z ljudmi v cerkvi, pri bogoslužju. Torej, z orglami sem vedno imel zelo osebno vez in prvi inštrument, ki mi je omogočil izraziti čustva, so bile orgle. Zato sem ostal pri orglah. Seveda sem razmišljal, ali bi študiral dirigiranje, kompozicijo, v nekem obdobju sem celo hotel študirati petje ... ampak na koncu so bile – orgle!"

Skladba, ki traja 630 let
Svoje delo Martin Sturm dokumentira na različnih posnetkih, v radijskih in televizijskih produkcijah. Je tudi sourednik strokovne publikacije organ – Journal für die Orgel, ki izhaja pri založbi Schott-Verlag, posebej zanimivo je morda tudi dejstvo, da sodeluje z Orgelsko fundacijo Johna Cagea iz Halberstadta. Gre za poseben projekt izvedbe najpočasnejše oz. najdaljše skladbe za orgle na svetu, to je ORGAN2/ASLSP (As Slow As Possible) Johna Cagea, ki se izvaja v "ekstremni interpretaciji" – to je vse do leta 2640. Zadnja sprememba tona se je zgodila pred kratkim – 5. februarja 2024!

"Pravzaprav je šlo za en sam projekt, pri katerem sem sodeloval kot skladatelj in ustvaril kompozicijo, sicer pri omenjeni fundaciji sodelujem predvsem idejno," pove Sturm. "V resnici sem rastel skupaj z zametki tega projekta. Študiral sem pri prof. Bossertu, ki je odločilna osebnost pri tem projektu, zelo ljub prijatelj mi je tudi Hans Ola Ericson, s katerim rad razpravljam o teh stvareh in z njim zelo rad sodelujem. Še kot študent sem nekoč dobil nalogo, da za naslednjih 630 let trajanja omenjene Cageeve skladbe izberem določene orgelske piščali. To je bila seveda zanimiva naloga – sedeti v majhni sobici in razmišljati za naslednjih 630 let naprej. Stik z orgelskim projektom v Halberstadtu mi je zelo razširil glasbena obzorja, predvsem mi je dal vedeti, da glasba ni povezana samo z življenjem zdaj, tukaj, ampak tudi z generacijami, ki bodo prišle za nami. In to pri orglah v resnici funkcionira čudovito. Če igramo na historične inštrumente, slišimo stare zvoke, zvoke, ki so jih slišale generacije pred nami. Nekaj podobnega se dogaja v Halberstadtu – en ton, ki traja leta in leta, je nekaj čudežnega, nekaj zelo posebnega ... da, nekaj zelo, zelo posebnega."

Vloga improvizacije v orgelski glasbi
Morda je to tudi najzanimivejša orgelska skladba vseh časov, orgelski repertoar pa tudi sicer velja za najstarejšega in najobsežnejšega v zgodovini glasbe. Zaradi nepogrešljive vloge orgel v bogoslužju je velik del orgelske literature sakralen. Organisti s svojim igranjem liturgijo bogatijo na različne načine, pogosto tudi z improvizacijo, saj so orgle z neštetimi zvočnimi barvami in zmožnostmi interpretacije zanjo nadvse primerno glasbilo. Z namenom prikazovanja tako svojih sposobnosti in bogastva glasbenih idej kot tudi za doseganje bolj osebnega stika z občinstvom organisti vključujejo improvizacijo tudi v svoje koncertne nastope.

Tudi Martin Strum. V solističnem orgelskem recitalu v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega bo izvedel improvizaciji, imenovani Slavčkov koncert in Simfonični epilog. Dani naslovi nakazujejo predvsem značaj improvizacij, prav zato verjetno lahko pričakujemo obilico spontanega muziciranja, po trenutnem navdihu?

"Dobro vprašanje, saj tudi sam v resnici ne vem, kaj pričakovati," pravi Sturm. "To sta naslova, ki sta mi zelo všeč, ker mi puščata odprt prostor. Vem, da bi rad z inštrumentom eksperimentiral na moderen način, želim se hkrati potopiti v romantične, veličastne, torej zares orkestralne zvoke, želim pa si tudi spontanosti in lahkotnosti. Smo v pričakovanju pomladi in menim, da so orgle inštrument, ki lahko zvočno poustvarijo vse zvoke, ki zvenijo, vse, kar obstaja na zemlji. Dober inštrument ima dejansko vedno vse, kar slišimo v sebi in iz tega lahko ustvarimo glasbo. In to bom seveda v nedeljo tu, na tem odličnem inštrumentu, tudi poskusil."

Poleg improvizacij bodo na nedeljskem koncertu zvenela dela Johanna Casparja Kerlla oz. Juana Battista Cabaniellesa, Johanna Sebastiana Bacha, Michelangela Rossija in Maxa Regerja. Znani in manj znani skladatelji torej, kar kaže na širino izvajalca oz. bogate izkušnje pri izvedbi del različnih slogovnih obdobij. "Zbudite se, kliče nas glas" je protestantski koral, na katerega so ustvarjali številni skladatelji, med njimi Bach in Reger. "Res, da gre za koral, namenjen izvedbi v adventu, glede na vsebino pa gre za temo apokalipse, ki je prisotna tudi v postnem času," pravi Martin Sturm. "Glasba, ki odpira pogled onkraj, v onstranstvo, na poetičen način …"