Pojasnil sem, da ima tudi moja zlata ribica pravico uživati v postmodernističnem okolju, sploh zato, ker ji tista steklena bovla kaj posebej zabave ne omogoča. Zamisel je bila na moje veliko razočaranje zavrnjena. Zlata ribica se je kmalu zatem spet dolgočasila nad tistimi kamni, nekoč davno najbrž okrušenimi na vrhu Kamniškega sedla, in okrog neke brezvezne algaste zeli.

Mnogo pozneje, ko sem imel priložnost obiskati nekaj postmodernističnih arhitekturnih spomenikov, sem se spomnil pravilnosti in upravičenosti svojih nekdanjih, kakopak, naprednih idej. Ribičin duh mi je še vedno hvaležen. Čutim tako.

Podobno (ne)zanimive zgodbe nam na prvem albumu ponuja tudi apokaliptično-sanjski hiphop kombo Matter. So res zanimive ali odvečne?

Matter izhajajo iz Kamnika. Vznemirjenje na domžalski strani je zato razumljivo. Najmočnejši domžala-la-la hipsterski diplomat, delujoč v Shoreditchu, me je pred dnevi pod urgentno opozoril na Matter, rekoč: “Mater, priznam, da so hudci.”

Založba rx:tx iz rok ne daje nesmislov. Katalog njihovih zvočnih minimalizmov spremljam od prvih cedejev, tistih belih z rdečimi, rumenimi ali pa zelenimi rožami na ovitku. Tisti bili so res dobri. Založba rx:tx je tudi po dvajsetih letih tako rekoč brezmadežno čista, to pomeni zvokovno čista in obenem vznemirljiva.

Glasbena podlaga, ki podpira razmeroma zavrto in zato preveč pusto vokalno dinamiko na pričujočem delu, je res plemenita. Kot se izve, sta dva člana Matter v preteklosti delovala kot avtorja tehnogodbe. Tipično čista in sinhrona z rx:tx estetiko je tudi zelo lepa naslovnica s portretom, ki je trije-obrazi-v-enem.

In zdaj, kaj čez te intrigantne bite kvasijo trije raperji? Piflarski ali boječe frenetični nagovori silijo k razmišljanju o koncu, o kataklizmi, o obupu, o propadu, o brezizhodnosti. Narativna drža trojice Matter je surovo samovšečna, skoraj do te mere, da poslušalec posumi, da si trojica domišlja, da so pravkar izumili diskurz, ki ga pred njimi ni še nihče. Ali pa je to le navidezni problem, ki ga mlade generacije poslušalcev tako ali tako prezirajo.

Mariborski veteran Eyeceeou je imel svoje dni navado verze graditi na povsem nepovezanih povedih, če ne kar samo na posameznih pojmih, besedah. Velenjska legenda Ziebane je bil v isti smeri še bolj radikalen. Celo ljubljanski emsi Mostiščar nam na svojem edinem albumu Sej bo (2011) zavestno pripoveduje razcefrano, besedne zveze ali pa samo besede ritmično nametava navidezno nedosledno, kar vprek. A prvaki slovenskega pesniškega hiperstiliziranja in obenem ozaveščenega ali conscious rapa - ki po definiciji izziva kulturne, filozofske in tudi ekonomsko-politične dileme - so gotovo Mariborčani Tekochee Kru. Trdim, da ima tudi njihov zadnji met, video za komad Se vozim (2014), kar terapevtsko moč.

Songovske enote z albuma Amphibidos bi jih tudi lahko imele. Zaradi narativne tenzije in ekspresivnega toka prav gotovo. Manj zaradi palete opijatov, ki jih trojec notorično stiska v hiperbatih, zevgmah in anakolutih - od začetne Tri sonca pa do zadnje Mrki Flow. Matter so očitno poslednje čutne vrhunce doživljali na rejvarskih partijih. Opisi hedonizma pa so bili od nekdaj še posebej slastni in privlačni. Česa drugega v obilju primerljivem s količino droge Matter v svojih pripovedih ne zmorejo: “Afro poki, dupljec parazit pošeslic; Sudoku za kokovi, duhove prav stric; Cip cipilip cipilonika; duhovi čakajo v kleti fuki senco zombija” in tako abstraktno naprej in tako še bolj abstraktno nazaj.

Nekaj poetičnih sklopov nakazuje na dialog z dekleti in ženskami, nekajkrat se omenjajo oči in (tvoja) mami ter še bambi. Včasih je Amphibidos malenkostno lahko razumljena tudi kot šovinistična pesmarica. To pa ni poudarjeno z basovsko nabreklostjo v glasbeni oziroma v ritmični podstati ali kapitalno žalitvijo nežnejšega spola, kar je tako značilno za rap. Ta matterski anahronizem delno bega, ni pa a priori napačen.

Za zdaj se diskurz skupine zadržuje v območju, ki je zelo ekskluzivističen, egocentričen: “To se dogaja nam, vi pa tako (tega oz. nič) ne štekate”. Nedeljenje radosti in zafrkancij z ogovorjenim, v tem primeru z občinstvom, bi v prihodnje ali že po tem prvem cunamiju slave, lahko postala kritična.

Matter pripovedno kredibilnost mogoče zakockajo, ko se lotijo Siddharte in Big Foot Mame, pri čemer se jim že kar v isti sapi opravičijo. Namesto da bi jim namenili titule zahojenih easterneuropean tribute bendov, ki delajo sramoto, se preplašijo kot nedolžni vrabčki. A se kmalu znova odvije folija, narola se jih ene-par, poriše se z belim in vsi smo spet fit. Jajc imajo nekaj, a ko dlan izpusti oči ter mami ne boža več po prečki, je bojevitost preč. Kaže, da je to v modi. Ne pa več nekdanja soldateskna strogost prvega domačega raperskega zvezdnika Ali Ena, mislim na tisto krilatico, namenjeno vsem, ki niso (bili) na skateu: “Govedo je around!”

Matter in njihova prvenka Amphibidos me skupaj z nedavno objavljenimi deli dveh mestoma sorodnih žabarskih glasbenih združenj Your Gay Thoughts in Napravi mi dete spominjajo (obe v po eni skladbi gostujeta tudi na tem albumu) na razcvet ljubljanskega alternativnega artizma pred in naposled v letu 1984, iz katerega so kot največji izšli Laibach. Ta je bil še ustvarjen kot politični revolt. Ali pa kmalu zatem na nov prestolnični že skoraj japijevsko-bohemski urbani bombastus, ki so ga vodili jazz-funk-rock-punk energetiki Miladojka Youneed, pri čemer so bili njihovi verzi prav tako urezani po načelu metafora zaradi metafore in ne zaradi drugega.

Upati ti je le, da Matter, potem ko se jim bo v življenju zgodilo kaj pomembnega ali pametnega, ne bodo tako kot Milojoškovci (v zrelih letih samo še zavarovalniški agenti) pozabili, na kaj se je njihov pesniški šifrant nekoč sploh navezoval oziroma zakaj je njihovo kriptično sporočilo sploh vzklilo.