V Mestni hiši je zadišalo po Mandeljnih in rozinah – tak je namreč naslov koncerta židovskih šansonov, ki ga je Vita Mavrič pripravlila v sodelovanju s kvartetom Akord. Iz jidiša je šansone prevedel Klemen Jelinčič, prepesnil pa Milan Dekleva, ki je to poezijo opisal takole: "Pesmi, ki nam naježijo kožo, vzburijo kri, kot da je v nas ta velika žalost, to silno hrepenenje in nevzdržno upanje. Pesmi, ki služijo kot zdravilo za ranjeno dušo, urok zoper prekletstvo, amulet za na pot, mantra za ponos in vrnjeno vero. Pesmi naroda, ki je tisočletja preživel na begu, da bi ohranil svojo nebeško nadarjenost in izročilo prednikov."

Repertoar klezmerja (glasbe Judov iz vzhodne Evrope) je bil skoraj tako pisan in bogat kot sama zgodovina judovskega ljudstva. Zasnova je bila sama po sebi izredno muzikalna in temperamentna ter po atmosferi spominja celo na romski melos.

Dušan Šarotar in Manca Košir z umetnostjo besede
V primerno melanholično in hrepenenjsko vzdušje sta publiko uvedla Dušan Šarotar z odlomkom iz svojega romana Biljard v Dobrayu in Manca Košir z židovsko pravljico. Za židovske ljudske pripovedke sta namreč značilna bogastvo in domiselnost motivov, ki pričata o dolgem književnem izročilu židovskega naroda in večstoletnem življenju v stiku z drugimi ljudstvi. Izvirajo tako iz aškenaškega kot iz sefardskega in bližnjevzhodnega izročila, zapisane pa so bile v številnih krajih, od židovskih vasi in štetlov vzhodne Evrope do Bližnjega vzhoda in celo Azije.