Na albumu, za katerega je glasbo in aranžmaje podpisal njen mož Steve Klink, je 13 skladb, kot je razkrila v pogovoru za MMC, so med njimi tudi tri, ki so jih posneli na koncertu v Siti Teatru pred nekaj leti, ko je pela s pljučnico. A energija na odru, kjer jo je, tako kot zdaj v Drami, spremljal Big Band RTV Slovenija, je bila tako močna in prepričljiva, da so posnetke brez oklevanja uvrstili v album. Avtor glasbe in aranžmajev je Steve Klink, pod besedila se je podpisal Feri Lainšček.

Pevka iz Ruš si je, preden si je utrla pot na glasbeno sceno, kruh služila kot delavka za trakom v tovarni. "To je ena najbolj neverjetnih stvari grede Mie. Kar težko je verjeti," o tem delu življenja svoje žene pravi njen življenjski sopotnik. Iz Maribora jo je potem pot vodila v Ljubljano, kjer si je nekaj časa kruh služila tudi kot natakarica v Mestni galeriji, kar jo je privedlo do projekta, s katerim je prav tako postala del filmske zgodovine: pela je v kultnem filmu Babica gre na jug. In tudi zgodba o začetku sodelovanja z Vincijem je prav filmska.

"Takrat sem začela delati v Mestni galeriji in ravno sem se razšla z Ninom (de Glerio). In tako sem bila za šankom, bila sem slaba natakarica, vrtela sem pa džez. Moji gostje so bili Alan Hranitelj in podobni, taka lušna, izbrana družba. Nekega dne, bila sem najbolj žalostna, ker me je ravno tisti dan obiskal bivši in ga še nisem prebolela, sem vrtela Billie Holiday. Prišel je Vinci Vogue in naročil viski in ko sem mu ga prinesla, je vanj kanila moja solza. Prav filmsko. Vinci je rekel: ne bodi žalostna, jaz vem, kako ti dobro poješ. Nekega dne boš pela v mojem filmu. Sem si mislila, ah, kje pa. In potem je čez kako leto prišel in se je to res zgodilo."

K temu Steve doda, da sta si pred nekaj leti znova ogledala film, in zdelo se mu je krasno, da je njegova slovenščina boljša in je film končno razumel.

Več pa v spodnjem pogovoru z ustvarjalnim dvojcem, s katerima smo se pogovarjali v lepi energiji SNG-ja Drama Ljubljana.

Kako sta se lotila priprave novega albuma?
Steve: Na albumu je 13 skladb, med njimi so tudi starejše pesmi, ki sva jih ustvarjala več let, zdaj sem pripravil aranžmaje za Big Band RTV Slovenija, tako da so dobile novo preobleko. Res je užitek igrati z Big Bendom, za nas je vse novo in sveže. Res sva izjemno presenečena nad odlično organizacijo na radiu in nad odličnim zvokom.
Mia: To je prvič v najinem življenju, da je res tako čudovit zvok.

Kako se je začela plesti zgodba o nedeljskem koncertu?
Mia: Vse se je začelo z Aljo Kramar. Alja in Prvi si zelo prizadevata pomagati predvajati in predstavljati mlade in starejše kakovostne glasbenike in glasbenice. Ko poslušaš, vidiš, da so to ljudje z izjemnim okusom in odlični glasbeni uredniki. Alja je res svetovnega merila, ko govorimo o okusu. Okus ni nekaj, kar bi bilo blizu večini ljudi. Nekdo, ki ima okus, je hkrati zelo bogat in zelo reven. Človek z okusom se muči vse življenje, tako je bilo vsaj meni. Nikoli se nisem izpostavljala, nisem prosjačila medijev za intervjuje, na kar sem zelo ponosna, a ste vendar vedno našli pot do mene, ko smo predstavljali album ali koncert. Imam res zelo lepe izkušnje. Najbolj me veseli, kadar se name obrnejo in me poiščejo resni mediji.

Da se vrnem k zgodbi. Začelo se je s koncertoma v Mariboru in v Siti Teatru pred 4 leti, ki je bil podoben zdajšnjemu, a smo zdaj še malo razširili krila (smeh). Na Aljino pobudo je takrat radio posnel koncert in posnetki so bili res zelo dobri, čeprav sem takrat pela s pljučnico. Kljub temu smo s tistega koncerta na album uvrstili tri skladbe (Ne čakaj, Moje najljubše reči, Z očetom), ker je bila energija na koncertu z Big Bendom res izjemna. Po koncertu sem padla dol in ležala dva meseca. Kot rečeno, pustili smo tri skladbe, čeprav sama slišim, da moj glas ni takšen, kot je normalen. Tako lepo smo povedali zgodbo, da sem rekla, bom pa pač imela glas s pljučnico.

Kako ste ob takem širokem repertoarju izbrali pesmi za album?
Mia: Težko. Zelo sem se zgledovala po prijateljici Viti Mavrič, edini iz moje generacije, ki je ostala na sceni, že dolgo sva prijateljici. Rekla je, hočem teater šanson, jaz pa sem rekla hočem džez poezijo. In sva obe pokončno vztrajali pri svoji odločitvi in se nikoli nisva uklonili trendom. Trend me ne more nikoli kupiti.

Zadnji moj koncert je bil na moj rojstni dan 9. decembra lani in je trajal dve uri. Fantje so šli celo stavit, kdaj bom nehala govoriti ali peti (smeh). Ko pridem na oder, ne gre samo za petje, podobno kot pri Viti. Ko pride na oder, je res predstava. Ko pridem sama na oder, je pa komedija, ker skušam ljudi sprostiti in jim biti blizu (smeh). Ne vem, zakaj toliko govorim, ampak si prizadevam, da bi manj.

Od Vite se torej učim, da ne razmečem toliko energije. Tako sem se odločila, da je 13 skladb za album več kot dovolj, ker predolg album ni dober, tako kot tudi predolg koncert ni dober. Ampak res je, da imam veliko programa. Še enkrat moram reči, da je Big band res izjemen. Tem fantom pravim moji lupčki, v nedeljo jim bom spet naročila pite, da jih pocrkljam.

Kako hitro je šlo s preoblekami za 13 skladb?
Steve: Njena beseda je zadnja, sploh ker poje in se mora torej dobro počutiti.
Mia: Vedno rečem, glej, moram čutiti dobro melodijo, tekst mora biti dober in tudi aranžma mora biti, skratka dober paket. In ko Steve ustvarja, poslušam in slišim, pa rečem, joj, tole ni ok. Ampak Steve je res izjemen. Piše tako, kot ne piše nihče drug. Da ne bo pomote, spoštujem vse, ki pišejo za male in velike zasedbe. Steve piše tankočutno, ima besedo v svojem srcu, je izjemno talentiran za poezijo, tudi njegova sestra je ena najboljših ameriških pesnic. Tisti, ki piše glasbo, mora imeti rad poezijo in besedo samo, ni pomembno, v katerem jeziku. Ko sem Steva spoznala, mu je iz žepa molel Rilke: Pisma mlademu poetu. Mislim, da so tista Pisma prevladala, da sem se čisto do konca zaljubila vanj. Ko on napiše, je to poezija, je to glasbena poezija,

Je drugače, lažje pisati za nekoga, ki ti je tako blizu?
Steve: Ne, kadar koli pišem, in ona poje, je vse napisano njej na kožo: da ji je všeč melodija, všeč ji mora biti pesem, potem pa mora tudi aranžma odsevati njo. Nima smisla zakrivati njenega izjemnega posebnega glasu z drugimi zvoki, zato je pogosto, ko poje, okoli nje tišina. To je osnovni način. Potem pa tudi z aranžmaji gradimo zgodbo, ki ustreza tekstom, njenemu glasu, bendu in na koncu še vsem solistom. Na albumu ima vsaka pesem svojega solista, in glasbo zanje sem napisal na podlagi tega, kdo je ta solist.

Mia je omenila pomembnost besedil in melodije. Feri Lainšček je znan po pretanjenih besedilih. Vaš prvi jezik je angleščina, kako ste premagali to jezikovno oviro?
Steve: Imava dobrega prijatelja, ki je bil od začetka pripravljen pomagati pri prevodih, pa tudi Mia mi je v pomoč. Ferijeva besedila lahko v slovenskem jeziku razumemo na različne načine, imajo več pomenov, v angleščini pa pač ni tako. Potem skušam vse te verzije v glavi premleti in se seveda naučiti tudi besedilo. Lahko rečemo, da je Feri pesnik narave, in ko se me sporočilo narave dotakne, se me še toliko bolj, ker me spomni na dom, prihajam iz srednjega Zahoda, kjer je veliko narave, sredi nje sem odraščal. Res se lahko poistovetim z besedili, vzamem folk drobce iz svoje preteklosti, gospela ali drugih zvrsti in naredim novo pesem.

Kako ste pa izbrali naslov Obarvana?
Leta 1997 smo posneli Pobarvanko, za katero je prav tako besedila napisal Feri Lainšček. Bilo je res veliko studijsko delo, takrat je Steve prvič pisal glasbo in aranžmaje za manjšo zasedbo. Zdaj sem razmišljala, kako naj to poezijo, glasbo, stari džez, swing, folk glasba, poimenujem. Najtežje je vedno dati ime albumu. Rekla sem si, saj zdaj sem pa res srečno obarvana z vsemi temi zgodbami, življenji različnih glasbenikov tega Big Banda RTV Slovenija. Vsak od njih je dal posebno barvo vsaki skladbi posebej. In prav tako je Steve dal posebne barve v aranžmaje in melodije. Moj glas je specifičen, nimam velikega vokala, kot recimo Nuška Drašček, ki ima velik glas, ali pa Elda Viler. Sama imam mikrofonski, nežen glas. Zdaj prihaja v ospredje ta nežnost, ker sem se pri 60 letih končno sprostila in sproščeno pojem, do izraza prihajajo detajli vokala. Tudi fantje v studiu so se čudili, kako imam tak dekliški glas pri 60. Ne vem, od koga sem bila uslišana, da imam možnost še ustvarjati, in zato sem zelo hvaležna.
Torej, obarvana sem od vsega, od swing džeza do lepega konfuznega džeza, folk džeza in vseh drugih, predvsem pa od vseh glasbenikov, ki so svoje življenje posvetili temu, da lahko danes igrajo tako, kot igrajo. Res imamo krasne glasbenike in resi si želim, da bi jih lahko bolj forsirali, da ne bi bilo toliko poneumljanja ...

Feri je napisal besedila, ki so nastala posebej za vas. Kako je potekala vajina zgodba?
Zgodba Steva, Ferija in mene traja že desetletja. Ferija sem spremljala že, ko sem živela v Mariboru, ko je prirejal literarne večere, sem hodila nanje. Spomnim se njegovih Peronarjev, ki so me tako očarali, da sem hodila na literarne večere, ko je govoril o knjigi. Tako sva se spoznala. Potem sem ga provocirala, naj kaj napiše zame. Za album Pobarvanka je napisal vsa besedila prav zame. Tudi pesem Ne vem, če veš, kako mi je, ki bo zdaj izšla na plošči, je napisal posebej za naju, ker se ga je najina zgodba takrat tako dotaknila. S Stevom sva namreč na začetku najine ljubezni kar sedem let potovala med Kölnom in Slovenijo, 12 ur vožnje je v eno smer. Takrat so rekli, ah ta ljubezen že ne bo vzdržala. Kako so se zmotili! Midva sva imela res veliko skupnih strasti, čeprav sva si po značaju zelo različna. On je preudaren, resen gospod, profesor, jaz pa sem impulzivna, pozitivna, razpršilna. To je res čudovita kombinacija: ne predstavljam si, da bi bila z nekom, kot sem sama. Bi kar perje frčalo, kot dve petardi. Res se lepo dopolnjujeva.

Vajina ljubezen je res navdihujoča.
Mia: Ljudje se ne znajo poslušati in ne znajo biti strpni drug do drugega. Sama recimo zelo rada plavam, Steve pa ne. To, da moj partner reče, pojdi v Egipt, ker vem, da imaš to rada in to potrebuješ, mi pomeni ogromno. Sama mu tudi rečem, naj gre na obisk k svojim v ZDA, ko je domotožen: "Pojdi za 2, 3 tedne, moraš iti tja." Da si medsebojno dovoliva, kar potrebujeva. Če bi ljudje drug drugemu znali dati, bi jih veliko več ostalo skupaj.

Za vami so desetletja odrov in nastopov. Poslušate kdaj stare posnetke?
Mia: To je grozno (smeh). Ravno pred dnevi se je zgodilo, da so na Arsu vrteli polovico albuma in mi je bilo kar grozno. Sem si rekla, joj, kako sem lahko tako grozno pela! Jaz to povem. Všeč mi je to, kar smo zdaj na tem albumu naredili. Verjetno mi pa čez nekaj let tudi to ne bo všeč. To je tisto, ko se seciraš do konca. Občudujem tiste, ki so takoj zadovoljni sami s seboj. Ne vem, če bom kdaj zadovoljna sama s sabo.

Zdaj ste v sklepnih pripravah na koncert. Je to vrhunec predkoncertnega nemira?
Nikoli ni vse v redu (smeh). V teh dneh je največji udar. Od doma sva odšla ob 8. uri, imela sem vajo z Big bendom, potem masko, intervjuje, potem spet vajo, zdaj sem tu, pa je že popoldne.

So vam generalka in potem dogajanje pred koncertom v breme ali je to pozitiven stres?
Mia: V Drami še nismo vadili, tam bomo imeli le tonski poskus v nedeljo pred koncertom. Zdaj vadimo v studiu 26. Že zdaj trpim pred koncertom. Samo da pridem do odra, dobim mikrofon in začnem, vse prej je evforija, ki je blizu depresiji, to je res izjemno naporno. Ne morem zaspati zvečer, ker je vsega preveč. To so lepi občutki, a tudi zaradi njih človek ne more zaspati.

Po koncertu pa sem potem po navadi izčrpana in žalostna. Nisem prazna, ker sem tako srečna, ker so ljudje srečni, ker je bil tak pretok energije med nami.

Torej z leti se to ni nič spremenilo?
Mia: Ne, nič se ne spremeni, vedno hujše je. Ravno zadnjič sva z Vito govorili o tem. Pred koncerti je adrenalin že tako močan, da se je prava umetnost umiriti … Midve se glede tega zelo razumeva. To je tako sladko trpljenje.

Vaše ime je sinonim za džez v Sloveniji. Kako ocenjujete stanje na džezovski sceni?
Mia: Ko sem začela z glasbo, sem bila mlada in nora na džez. Še vedno sem nora na džez, samo mirnejša in starejša, a okus imam isti kot pred 40 leti. Želela sem džez v vsako vas, v vsak lokal, ko sem prišla na sceno s pesmijo A si ti al' nisi ti moj ljubi, sem res odprla neko novo poglavje, a moje predhodnice, generacija ali dve pred mano, so tudi že pele džezovske standarde, prevedene v slovenski jezik. Strašansko sem alergična na oznako prva dama džeza, ker nikoli nisem bila tekmovalna ali vzvišena ali polna sama sebe … Prihajajo nove pevke in pevci, novi zaljubljenci v džez, čudoviti glasovi, akademsko izobraženi, tako, da se prav nič ne bojim za prihodnost kakovostne glasbe v tem prostoru.

Jeseni se obeta velik korak naprej, če govorimo o džezu, dobili bomo prvi džezovski oddelek?
Steve: Slovenija bo odprla novo poglavje v razvoju scene, ker bomo odprli nov oddelek za džez na Akademiji za glasbo. To bo prvi tak oddelek pri nas. Do zdaj so študenti odhajali v Gradec, Celovec, v Köln, na Nizozemsko, pravzaprav povsod po svetu, tudi v ZDA, od oktobra pa bodo študenti lahko študirali doma. Matej Hotko in Jaka Pucihar sta si res prizadevala za vzpostavitev oddelka, ki bo pomenil pomembno podporo mlajšim džezovskim umetnikom.

Od prejšnjega albuma je minilo pet let. Kako sta preživela koronski čas?
Mia: Meni je bilo grozno, ker se je vse to dogajalo, ta agresija, razdvojenost med ljudmi, cepljeni, necepljeni, levi, desni, vse to me je ubijalo. Zdi se mi, kot da sta mi bili dve leti ukradeni, energija potrošena, majhnost Slovenije pa negativno izrabljena za obračunavanja na najnižji ravni. Pred mano so zadnji koraki na odru. Nimam več energije, da bi se po tujini vozila od džezkluba do džezkluba.
Steve: Po drugi strani pa sva imela veliko časa za pripravo albuma, kar je bila pozitivna stran.

Kakšni so načrti z novim albumom?
Mia: Bomo videli. Ničesar si ne upam načrtovati, zdaj mi je najpomembnejši koncert v Drami to nedeljo, 5. marca, na velikem odru, v čudoviti hiši kulture, tudi sama sem ena velika drama že vse življenje (smeh). To, da naju je Hugo Šekoranja, tudi sam odličen glasbenik in urednik glasbenega programa za džez na Arsu, povabil k sodelovanju, je več, kot čudovito, to sva prav ta hip nujno potrebovala, saj bomo lahko tako počastili tudi prihod novega albuma Obarvana z Big Bandom RTV SLO.

Pravim, da imam, ne glede na vso mojo črnogledost, zelo veliko srečo, da sem spoznala tako prijetne ljudi. Da sem spoznala Steva, da z njim delam, da sva si bila usojena. Da lahko sodelujem z Big Bandom, v katerem igrajo sami solisti, sami izjemni glasbeniki, navdušenci nad džezom, krasni ljudje, rada jih imam, prav vsakega posebej zelo spoštujem. Feri Lainšček je napisal kar štiri albume zame, mogoče je malo manj znano, da sem konec osemdesetih posnela CD otroških pesmi, Nino de Gleria je bil avtor glasbe in aranžmajev, Feri Lainšček pa pesmi.

Imela sem veliko čast, da je Svetlana Makarovič leta 2000 posebej zame napisala pet izjemnih besedil, ki jih pojem še danes. Omeniti moram tudi Janeza Križaja, ki je na mojem začetku poti, produciral, posnel, prevedel kar prve tri plošče, izjemen in zelo poseben umetnik, večno mu bom hvaležna.