Pred desetimi leti bi bil odgovor jasen: Luciano Pavarotti. Pred njim je bila to Maria Callas. Pred muhasto divo je ves svet poznal koleričnega dirigenta Artura Toscaninija (možak je nekoč violinistu na glavi razbil violino!), še pred njim pa tenorista Enrica Carusa, eno prvih zvezd "gramofonskega obdobja" na prelomu prejšnjega stoletja.

S Pavarottijevo smrtjo je v svetu "klasičnih" zvezd zazijala praznina: a ne za dolgo. Z lanskim nastopom na začetni slovesnosti na poletnih olimpijskih igrah se je kitajski pianist Lang Lang (v beli opravi rock zvezdnika) izstrelil v stratosfero. Nenazadnje ga je videlo pet milijard ljudi.

Kult se razrašča
Zdaj 26-letni Lang Lang je bil v domovini že pred tem simbol eksponentne rasti kitajske veljave v svetu, zdaj pa njegova slava dobiva še večje razsežnosti: število otrok, ki se (z upom na podoben veliki met) učijo igrati na klavir, skokovito raste; Langov obraz je v obliki plakatov raztegnjen čez osemnadstropne stolpnice in cele koncertne dvorane gradijo, da bo lahko nekoč nastopil v njih.

Opazil ga je tudi svet: Lang Lang je igral na tradicionalni paradi ob zahvalnem dnevu v New Yorku, za britansko kraljico na gala prireditvi Royal Variety Performance in na koncertu ob podelitvi Nobelovih nagrad v Stockholmu. Adidas je po njem poimenoval model športnih copat. Sony in banka China Merchant ga uporabljata za oglase - a Lang Lang kljub vsemu trušču ostaja predan klasični pianist.

Genij ali le "Bang Bang"?
V odnosu strokovne javnosti do Lang Langa vlada močna dihotomija: po eni strani se ne morejo nasititi njegove mladosti in svežine, po drugi pa si želijo, da bi bil manj - opazen. Znan je namreč po svoji izraziti obrazni mimiki med nastopi, ki je včasih tarča negodovanja, drugič pa dokaz, da njegove interpretacije "niso le izraz čustev, ampak čustva sama" (iz recenzije v Esquiru, 2005). Drugim je manj pri srcu: ugledni kritiki so na sredi zapuščali njegove koncerte, češ da so "neopravičljivi in komaj razumljivi", nastop pa "nevzdržen"; tisti, ki mu oporekajo pomanjkanje pretanjenosti in mu očitajo vulgarnost, so ga krstili za "Bang Banga".

Za glasbo je moral žrtvovati skoraj vse ostalo
Nekaj o Langovi osebnosti in delu najdemo v njegovi avtobiografiji, ki je nedavno izšla tudi v Veliki Britaniji (konec tega meseca bo pianist ves teden gostoval v Londonu). Lang se je rodil staršema, ki sta, podobno kot večina izobraženih Kitajcev, med Maovo kulturno revolucijo trpela, in odraščal v vojaški bazi, kjer je njegov oče igral tradicionalno glasbilo erhu in mati sanjala o zamujeni pevski karieri. Poznal je Supermana, a je imel raje risanko Monkey King, ker se "junak ni pustil zmesti ženskam - ni imel potrebe po ljubezenskem življenju". S klavirjem se je srečal pri treh letih; pri petih je prvič nastopil v javnosti.

Pri devetih ni bil sprejet na glasbeni konzervatorij v Pekingu; oče mu je, kot je Lang kasneje povedal v nekem intervjuju, naročil, naj pogoltne stekleničko tablet in se ubije. Neuspeh po vsem, kar je družina zanj žrtvovala, ni bil sprejemljiv. A to očitno ni nepopravljivo škodovalo njunemu odnosu: ko je prvič nastopil v Carnegie Hallu, je za podaljšek očeta poklical na oder.

"Bodi prvi"
Prvič je na glasbenem tekmovanju zmagal pri desetih letih. Naslednje leto mu je učitelj na poti na prvenstvo v Nemčiji zabičal, naj "nikar ne pričakuje, da bo prvi", saj država tja pošilja še dva boljša pianista. "Bodi prvi" je takrat postala njegova mantra. Vse drugo je manj pomembno: kadar ne sedi za klavirjem, je na letalu za naslednji koncert ali zakopan v knjige, ki mu jih za širjenje duha priporočata Daniel Barenboim in Zubin Mehta. Njegova ambicioznost zaenkrat na drugem mestu zadržuje njegovega največjega tekmeca, dobitnika Chopinove nagrade Jundija Lija. Kot vzhajajočio zvezdnico mnogi navajajo tudi 20-letno lepotico Jujo Lang, ki bo letos s svojim nastopom odprla festival v Lucernu.

Večji od Beatlov
Naj ga marajo ali ne, večina strokovnjakov napoveduje, da bo Lang Lang obraz klasične glasbe verjetno še pol stoletja. Ugotovil je, kako se v tej neizmerno tekmovalni industriji prebiti v ospredje, a se vseeno ni "prodal" s kakšnim s popom križanim albumom. Na daljnem vzhodu je tako ali tako daleč bolj priljubljen od Beatlov - in vsi vemo, od koga so bili (po besedah Johna Lennona) večji Beatli.

Ana Jurc