Avstralski glasbeni eksperimentator Oren Ambarchi (1969) je bil v rani mladosti tolkalec, nekoliko pozneje je presedlal na kitaro in nato globoko zabredel v vode zvočnega raziskovanja, v zadnjem času pa se kitari in učinkom pridružuje vse širši nabor instrumentov. Mladostniška ljubezen do raziskovanja ritmičnih struktur ga ni nikoli zapustila in tako glasbenik, ki je preteklih nekaj let tako rekoč vselej na poti, tudi na zvočni ravni potuje nekje med liričnostjo in hrupnostjo, med subtilno minimalističnostjo in bogatimi teksturami.

Sicer je v Sydneyju rojeni Ambarchi judovskega rodu in se je po lastnih besedah med izobraževanjem na ortodoksni judovski šoli v Brooklynu čez dan posvečal študiju mističnih judovskih spisov, ponoči pa napajal na mnogoterih glasbenih dogodkih. Pri 17 letih je tudi sam začel nastopati v živo in dobrih deset let pozneje je sledila prva samostojna plošča. Od takrat se je nabrala skoraj nepregledna množica izdaj in sodelovanj, med katerimi so tudi zelo raznolike staroste alternativne scene, kot so na primer Merzbow, Arto Lindsay, John Zorn ali Jim O'Rourke. V zadnjih letih redno sodeluje in nastopa s člani avangardne metal zasedbe Sun O))), hkrati pa mu ni tuje povezovanje s producenti techno glasbe, kakršna sta Ricardo Villalobos in Thomas Brinkmann.

Zadnji album Ambarchija Hubris je izšel lanske jeseni pri dunajski založbi Editions Mego, na njem pa je spet nanizal mnoga sodelovanja (poleg prej omenjenih O'Rourka, Lindsayja in Villalobosa so sodelovali še Mark Fell, Will Guthrie, Joe Talia, Konrad Sprenger, Keith Fullerton Whitman in Crys Cole). V intervjuju pred nastopom v Kinu Šiška je glasbenik med drugim spregovoril tudi o tem, zakaj se mu kdaj popglasba zdi bolj izpolnjujoča kot nekateri glasbeni izdelki, ki se predstavljajo kot eksperimentalni.

Vaša glasba ima običajno precej poudarjeno meditativno razsežnost, vendar nikakor ne v smislu blagozvočne novodobniške duhovnosti. Kako bi sami opisali glasbeno polje, v okviru katerega ste dejavni?
Težko mi ga je opisovati, vendar zagotovo gre za neke vrste izkušnjo zamaknjenosti, povzročene z zvokom. Tako to jaz doživljam in upam, da poslušalec tudi. Mora pa vselej obstajati neke vrste osnovna napetost ali dejavnik tveganja, da se mi porodi občutek, da bi zvok lahko imel ta učinek, ki te privede do zamaknjenosti.

Imajo tukaj tudi napake določeno vlogo, kakšen pomen imajo v vašem ustvarjalnem procesu in seveda v rezultatih tega procesa?
Vsekakor imajo svojo vlogo. Večina prebojev, do katerih sem prišel med eksperimentiranjem in ustvarjanjem glasbe, je nastopilo zaradi neke vrste motnje v delovanju ali skrite "napake" v kosu opreme. Te motnje ali napake nato raziskujem ter poskušam razviti in ustvariti nekaj novega, kar lahko dodam svoji zvočni paleti. Ko snujem kako novo glasbeno stvaritev, včasih drugega ob drugega postavim dva različna elementa, ki nekako naj ne bi "delovala" skupaj kot katalizator - ter upam, da me bo to prestavilo v neko območje, v katerega se sicer ne bi podal. Zdi se, da jadram na krilih srečnih nesreč.

Prihajate torej iz Avstralije in na svoji ustvarjalni poti ste sodelovali z več japonskimi glasbeniki. Sta avstralska in japonska glasbena scena tudi sicer povezani? In kakšna je vaša osebna povezava z japonskimi ustvarjalci glede na ta vaša številna sodelovanja z njimi?
Nisem prepričan, da obstaja očitna povezava med avstralsko in japonsko glasbeno sceno. Vendar smo pa razmeroma "blizu" Japonski - no, vsaj za avstralske pojme, saj gre za približno devet do deset ur vožnje z letalom - tako da ima veliko Avstralcev možnost potovati tja. Sam pa imam to srečo, da od leta 1993 redno potujem in nastopam na Japonskem. Že pred svojim prvim obiskom sem bil precej obseden z japonsko podtalno glasbo - nekje v poznih 80. oziroma zgodnjih 90. letih sem začel zbirati plošče in kakršne koli informacije, ki sem jih lahko našel. Ko pa sem se dejansko podal tja, mi je Japonska kar nekako zmešala glavo in me zasvojila, tako da mi je nato prišel prav vsak izgovor, da sem jo lahko obiskal. Ne morem se niti spomniti, kolikokrat sem že bil tam, vendar običajno se odpravim vsaj enkrat na leto. Letos sem sicer bil že dvakrat in se ponovno vračam tja v septembru. Neverjetno je sodelovati z japonskimi umetniki, ki jih občudujem še od rane mladosti, kot sta na primer Keidži Haino in Merzbov. Zelo mi je všeč odnos japonskih ustvarjalcev do zvoka - kakor da jim ni pomembnega nič drugega razen zavzemanja za sam zvok. To mi je zares pri srcu.

Do danes ste nanizali tudi številna sodelovanja z glasbeniki z zelo različnih vetrov, vendar jih je kar nekaj dejavnih v polju prejkone avantgardnega metala. Kaj vas žene k njim?
Ne zanima me kateri koli žanr, imam širok spekter zanimanja in se ne želim omejevati, kaj delam ali s kom sodelujem. Mnogi, s katerimi imam srečo, da sodelujem, nekako presegajo žanre, v katere jih ljudje predalčkajo. Privlačijo me ustvarjalci in glasba, ki jih ni mogoče klasificirati.

Kaj po vašem mnenju odlikuje dobro – ali recimo temu zares pristno – eksperimentalno glasbo?
Zame je to nekaj, kar me pravzaprav mistificira in nekako zbega na način, da ni opredeljivo na ravni zvočnega dogajanja, ter me vleče v poseben osebni zvočni svet.

Glede na to, da je vaš izraz nedvomno zapisan glasbenemu podtalju, me zanima, kakšno je vaše mnenje o popglasbi, ki je na drugi strani glasbenega spektra. In kaj po vašem odlikuje dobro poppesem v nasprotju z bolj eksperimentalno ali avantgardno glasbo?
Všeč mi je glasba, ki ima urejeno obliko poppesmi, s katerimi sem odraščal, in tudi vpliva na vse moje delo. Všeč mi je, kako kompaktna je lahko dobra poppesem do določene mere, vendar hkrati vsebuje plasti skrite kompleksnosti v svoji strukturi, aranžmaju in produkciji. Nadalje mi je všeč tudi to, da je bilo toliko eksperimentiranja v popglasbi še posebej v 60. in 70. letih, ki ga jemljemo kar kot samoumevnega. Pri tem mi je všeč, da ni eksperimentiranje tisto, kar je v ospredju, saj je nekako skrito in na koncu imamo samo prekrasno spevno poppesem. Nikakor ne verjamem, da bi imel kak izdelek tudi neko določeno vrednost ali veljavo samo zato, ker naj bi bil eksperimentalne narave. Če gre za preprosto odlično poppesem, lahko vsi prepevajo ob njej, vendar če ji zares prisluhneš, slišiš v njej še vse to drugo dogajanje – in prav soobstajanje teh dveh različnosti mi je res zanimivo. Včasih je zame to tudi bistveno bolj eksperimentalno in zadovoljujoče od marsikatere tako imenovane "eksperimentalne" glasbe.

Kateri so glasbeniki, ki so pritegnili vašo pozornost v zadnjem času? In tudi morda ustvarjalci z drugih umetniških področij, ki so vas navdušili …
V zadnjem času poslušam na primer hiphoperske ustvarjalca, brata Westside Gunn and Conway, še posebej so mi všeč skladbe, ki jih je zanju produciral Daringer. Vedno znova pa se rad vračam k svojim starejšim najpriljubljenejšim zadevam in odkrivanju novega v njih. Gre za ustvarjalce, kot so britanski progresivni rockerji Gentle Giant, pa Genesis oziroma Peter Gabriel, nizozemska zasedba Supersister in tako naprej. Imam tudi veliko ljubljencev iz sfere svobodnjaškega džeza, kateremu sem bil zapisan v mladosti. Pretekli teden sem imel to srečo, da sem bil na koncertu Caetana Velosa, kar je bila zame resnično veličastna izkušnja. Veselim se tudi, da bom čez nekaj tednov šel na koncert Annette Peacock, ene izmed mojih najljubših glasbenic. Sicer pa sem v zadnjih nekaj letih zelo užival v filmih Yorgosa Lanthimosa in Lucrecie Martel, zares navdihujoče.

Če držijo zapisi v medijih, ste več ali manj ves čas na poti. Zato me zanima, ali to oziroma kako to skoraj neprestano potovanje vpliva na vaše ustvarjanje.
Da, to zagotovo vpliva na moje muziciranje. Praktično že nekaj zadnjih let živim tako rekoč iz kovčka. Tako sta tudi moji nedavni izdaji Quixotism in Hubris odraz tega življenjskega sloga. Sicer je to nestanoviten in naporen ter včasih tudi frustrirajoč način življenja, vendar pa je eden izmed pozitivnih vidikov ta, da mi je tako omogočeno sodelovanje z različnimi prijatelji oziroma ustvarjalci, ki živijo v različnih krajih po vsem svetu. Tudi ko sem na turneji, preverjam svoje ustvarjeno gradivo in tako počasi pripravljam novo izdajo. Sicer gre za čuden način dela, ki pa je v zadnjem času imel veliko vpliva na usmeritev moje nedavno ustvarjene glasbe. Najsibo, da sem obtičal na enem samem mestu za nekaj časa ali pa da sem na poti, vselej bom našel način, da še naprej objavljam glasbo - to je ena izmed reči, ki jih najraje počnem.

Kako vam uspeva potovati z vso to opremo, ki jo uporabljate na nastopih? Vedno vsi kosi potujejo z vami in ali ste kdaj kateremu izmed njih morali odpovedati zaradi potovanja? In s kakšnim naborom opreme vas lahko pričakujemo v Ljubljani?
Prisiljen sem v to, da potujem z zelo malo osebnih potrebščin in oblačil, saj večino prtljage, ki je seveda lahko zgolj omejene teže, pri meni predstavlja prav glasbena oprema. Pravzaprav sem pravkar na tem, da zavržem velik učinek pedal, ki sem ga uporabljal vse od zgodnjih 90. let, vendar je odpovedal na nedavnem nastopu v Malmöju na Švedskem. Dejansko me je to slovo učinka privedlo do tega, da moram na novo razmisliti, kaj bom pripravil za ljubljanski nastop. V bistvu pa nastopam s kitaro in kupom učinkov, ki so speljani prek mešalke, nadalje je tu še legendarni Lesliejev ojačevalec, pa ojačevalni sistem … vendar če bo šlo vse gladko, ne bova ne poslušalec ne jaz mislila na te tehnične zadeve.

Na koncu se vrniva še malo k tej meditativni razsežnosti vaše glasbe. Se kdaj zavedate, da oziroma ali je glasba, ki jo izvajate v živo, tako rekoč omrežila ljudi v občinstvu?
Če občutim, da se med nastopom izgubljam v zvoku na način, da lahko pridem do točke, kjer se skorajda počutim, kakor da sploh ne igram več in sem popolnoma potopljen v sam zvok - potem lahko upam, da imajo nekateri ljudje v občinstvu ta enak občutek. Vsaj upam, da je tako!