Stephen Patrick Morrissey, legendarni manchestrski glasbenik, ki je s svojimi temačnimi besedili, zavitimi v embalažo lahkotnih poppesmi, zaznamoval zadnja tri desetletja glasbene zgodovine, praznuje 50. rojstni dan s koncertom v svojem domačem mestu. Vstopnice za nastop v dvorani Manchester Apollo so bile razprodane v 15 minutah. Oboževalcev njegovih soloizdelkov in bogate dediščine skupine The Smiths je pač še danes veliko.

Morrissey kljub svetovni slavi ostaja zvest koreninam in Manchestru, kjer je leta 1982 s kitaristom Johnnyjem Marrom ustanovil skupino The Smiths, ki je ustvarila klasike, kot so This Charming Man, The Boy With The Thorn In His Side, How Soon Is Now? ... Njihov album iz leta 1985, The Queen Is Dead, je poskrbel za eno najslavnejših naslovnic vseh časov - na zavihku skupina pozira pred slavnim manchestrskim Salford Lads Clubom. Tudi pesmi Smithsov so polne utrnikov iz življenja v Manchestru.

Skupina je na žalost oboževalcev po vsem svetu razpadla že leta 1987, a Morrissey je le nekaj mesecev pozneje izdal svoj prvi soloalbum, Viva Hate. Sledilo je še šest izdelkov, med njimi letos izšli Years Of Refusal. Morrissey tudi s svojim zasebnim življenjem - še posebej razvpita je njegova odločitev za celibat -, ki ga spretno skriva pred mediji, sproža mnogo ugibanj in razburja s svojimi ostrimi izjavami, med drugim o kraljevi družini in politiki. Več o življenju in delu velikega "Mozzerja" preberite v nadaljevanju.

V britanskih medijih so Morrisseyjevemu "abrahamu" posvetili precej prostora, kot se za eno največjih ikon britanske popkulture tudi spodobi. Kot ugotavlja Len Brown, ki je v Guardianu izrisal portret moža za "trpečo masko", se je Morrissey nekoč upiral dinozavrom rokenrola, danes pa se jim je pridružil. Da, pred 20 leti je Morrissey posnel pesem Get Off the Stage: duhovit in oster napad na dinozavre rokenrola zgodnjih 90. Kot je takrat povedal Brownu: "V bistvu gre za Rolling Stonese, ljudi tega kova, ki nikakor nočejo umreti v telesnem smislu; vsi ti dolgočasni stari obrazi ... ne razumem, zakaj so še vedno vseprisotni." Danes pa je manchestrski pesnik, nekdanji "Smith" in vedno kontroverzni soloizvajalec sam dopolnil 50 let in se kljub krčevitemu upiranju pridružil tem veteranom rocka.

Na glasbenem seznamu "kdo-je-kdo" skoraj ni imena, ki ne bi častilo velikega trpečega poeta: od Bona do Michaela Stipa in celo vedno nergavega Noela Gallagherja - vpliv Morrisseyjevih temačnih besedil, zavitih v prijetne popmelodije Johnnyja Marra, je v popularni kulturi večji kot kdaj koli. Potem ko je Douglas Coupland roman naslovil po pesmi Smithsov Girlfriend in a Coma, je Jo Brand svoje najnovejše delo naslovila The More You Ignore Me the Closer I Get. Potem je tu še švedski vampirski film Let the Right One In, pa še celovečerec Keri Koch o Morrisseyjevih privržencih v Latinski Ameriki z naslovom Passions Just Like Mine, našteva Brown.

Vsi naslovi, "ukradeni" širokoustemu poetu so posvetila moškemu, ki zadnja tri desetletja "krade" zamisli Warholu in Virginii Woolf, Patti Smith in Sandie Shaw, Alanu Bennettu in George Eliot, New York Dollsom in Anthonyju Newleyju ... Kot je pokazal nedavno prirejeni irski simpozij o njegovi liriki, se tudi akademiki z vsega sveta klanjajo Morrisseyju kot živi umetnini.

Morrissey je brez dvoma, ugotavlja Brown, tematiko popularnih pesmi razširil bolj kot katerikoli drugi umetnik poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja. Od detomorov do delavske revščine, nogometnih huliganov in duševnih bolezni, pokvarjenosti policije, invalidnosti, krutosti do živali, nasilja, pedofilije, rasizma, smrti, izgubi vere ... pisal in pel je že o - vsem. Zelo aktualno Morrissey, ki se v eni svojih stvaritev označuje za moža "irske krvi in angleškega srca" v novi pesmi Children In Pieces prepeva o zlorabi otrok v rimokatoliških šolah.

Brown, avtor omenjenega prispevka in knjige Meetings with Morrissey, je Morrisseyja prvič srečal v Londonu septembra 1983, v navalu novega romanticizma po falklandski vojni, času velike brezposlenosti in železne lady Margaret Thatcher, ko so ga Morrisseyjeva žalostna, a neznosno smešna besedila zadela v srce. Poleti 1984, ko si je Brownov mlajši brat vzel življenje, je prav pesem Smithsov Heaven Knows I'm Miserable Now najbolje ujela zlomljenega duha severne Anglije, piše.

Kot mlad novinar se je Brown pridružil reviji NME in strastno sledil Smithsom. Na turneji The Queen Is Dead leta 1986 je že začutil notranja trenja, ki so kmalu uničila to izjemno skupino. Razpad ga je pretresel in, glede na to, da je Morrissey nekoč izjavil, da so bili The Smiths zanj "kot naprava, ki ga je ohranjala pri življenju", zaskrbljen tudi za njegovo prihodnost. Kot vsi oboževalci, ki so njegova besedila o smrti in samomoru poznali do potankosti, se je bal, da ga bo propad Smithsov potisnil čez rob. Z Morrisseyjem se je pogosto pogovarjal o njegovi fascinaciji z umetniki, ki so živeli hitro in umrli mladi, na primer James Dean in Marilyn Monroe.

Ko je leta 1988 izšel njegov prvi soloalbum Viva Hate, je Morrissey dejal: "Imam skoraj 29 let. Čez nekaj let bom mrtev ... Imam dramatično, neomajno, neizogibno obsednost s smrtjo. Spominjam se, da sem bil z njo obseden že pri osmih, devetih. Pogosto sem se spraševal, če imajo ljudje, ki jim je usojeno, da si sami vzamejo živlenje, nekakšno naravno vgrajeno občutje. Če bi obstajala čarobna, lepa tabletka, ki bi jo lahko vzel, da bi se umaknil s tega sveta ... bi jo."

A Morrissey je še vedno tukaj - in glede na to, da nikoli ni živel po načelu "seks, mamila in rokenrol", izgleda veliko bolje od mnogih zvezdniških vrstnikov. In za razliko od večine njih je ostal provokativen, zbadljiv. Kot je nekoč povedal Brownu: "Ljudem grem zelo na živce. Če nisi stoodstotno strasten glede vsake moje poteze, sem najbolj nadležna oseba, kar jih boš kdaj slišal. To vem, ker mi ljudje pišejo in pripovedujejo ... to je izjemno priznanje." A, kot dodaja Brown, je Morrissey vedno topel in zabaven sogovornik, pogosto tih in sramežljiv, a z izbruhi divjega smeha in komičnih vložkov. Nekoč, ko ga je vprašal o njegovi že kar razvpiti odločitvi o življenju v celibatu, mu je odgovoril: "Da bi se lahko popolnoma osredotočil na vse, kar počnem, sem se moral ... odpovedati klobasam."

Fizično se je spremenil, na podstrešju nima "slike Doriana Graya", ugotavlja Brown. Njegov "delavski" obraz je polnejši in bolj irskega videza, ni več tiste suhljate postave pod velikimi dekliškimi bluzami, ampak polnejše in bolj možato telo v "elvisovskih" srajcah. Njegov pogled na svet pa se ni kaj dosti spremenil. Še vedno ga v besedilih mučijo iste težave, kot so ga takrat, ko je bil neprilagojen manchestrski mladenič: zlomljena srca, smrt, neprimerni čevlji in izguba prijateljev. A zase pravi, da ni pesmist, ampak realist.

In kar je najpomembneje, in pri čemer bodo Brownu pritrdili mnogi zvesti oboževalci: Morrissey jim je s tem, ko se je v popesmih soočil s svojimi demoni, pomagal, da so se soočili s svojimi.

Alenka Klun
alenka.klun@rtvslo.si