Pred dnevi je nekdanji frontman kultne zasedbe The Smiths, zdaj pa že vrsto let samostojni izvajalec, med svojim koncertom v Córdobi nagovoril občinstvo: "Seveda poznate Malvinske otoke; vsi vemo, da pripadajo Argentini, zato prosim ne krivite britanskega ljudstva; zaveda se, da otoki pripadajo vam." Med evforičnim hrupom, ki ga je ta opazka izzvala, se je "Mozzer", kot mu ljubkovalno pravijo oboževalci, vrgel v singel Please, Please, Please, Let Me Get What I Want, ki so ga The Smiths prepevali že daljnega leta 1984.
Morrissey se je tako pridružil majhni, a rastoči skupinici zvezdnikov, ki so sklenili na glas izraziti svoje mnenje v povezavi z vse bolj napetimi odnosi med Veliko Britanijo in Argentino.
Velika Britanija in Argentina sta se okrog Falklandskih otokov udarili že aprila 1982, ko so argentinske sile območje sprva zavzele, nato pa ga v 74-dnevni vojni, ki je zahtevala 649 argentinskih in 255 britanskih življenj, znova izgubile. Odkar je oktobra v Argentini Cristina Fernández de Kirchner začela svoj drugi predsedniški mandat, so se odnosi med državama znova zaostrili; Argentinci suverenost vse glasneje zahtevajo tudi zaradi bližajoče se 30-letnice vojne.
Argentinske jeze seveda ni pomagalo ublažiti dejstvo, da je imel na otoku vojaške vaje tudi sam princ William; argentinski protestniki so zaradi tega demonstrirali in pred britanskim veleposlaništvom tudi zažgali britansko zastavo. Igralec Sean Penn, ki se je pred približno dvema tednoma sešel s predsednico Kirchnerjevo, je britansko prisotnost na Falklandskih otokih takrat javno označil kot "kolonialistično, nesmiselno in arhaično." Zmotilo ga je tudi urjenje starejšega princa: "Ker urjenje princa po navadi spremljajo vojne ladje, ga res ni bilo treba poslati v vode, v katerih je preteklo toliko skupne krvi."

Nepatriotsko razpoloženi Waters
V začetku tega tedna je glas v podporo Argentini v nekem televizijskem intervjuju povzdignil tudi član skupine Pink Floyd Roger Waters, ki je prepričan, da sta "Margaret Thatcher in David Cameron vprašanje otokov izrabila za specifične politične namene". Glasbenik, ki je od nekdaj zagovornik pacifističnih načel, je svoje nasprotovanje tisti prvi vojni izrazil že na albumu The Final Cut (1983).

"V glavnem me je glede naše preteklosti sram, kot se le da," je Waters še povedal v intervjuju za čilsko televizijo, ki so ga predvajali tudi v Argentini. "V noben ponos mi ni, da 150 ali koliko let sonce nad Britanskim imperijem ni zašlo in da smo takrat naokrog posiljevali in ropali in si po celem svetu nakradli toliko, kot se je le dalo. Te vrste imperializem ni nekaj, na kar bi bil kot Anglež ponosen."
Mimogrede, dogodki, ki so pripeljali do tako krvavega spopada okrog kvečjemu strateško pomembnega teritorija, so lepo prikazani tudi v Železni lady, filmu, ki je prejšnji teden oskarja za najboljšo žensko vlogo prinesel Meryl Streep in ki je že na sporedu domačih kinematografov.

Nikoli dolgočasni "Mozzer"
In ne nazadnje: Morrissey je od nekdaj rad buril duhove s svojimi nekompromisnimi, pogosto spornimi stališči. Leta 2010 je na primer Kitajce opisal kot "podvrsto" in obenem povedal še nekaj krepkih na račun njihovega kršenja človekovih pravic.
Nazadnje se je pevec, ki je goreč zagovornik pravic živali in vegetarijanec, na naslovnicah znašel lani poleti, ko je med koncertom v Varšavi izjavil, da dejanja Andersa Breivika (desničarski skrajnež, ki je na otoku Utoya ubil 77 ljudi, op. n.) "niso nič v primerjavi s tem, kaj počneta McDonald in Kentucky Fried Chicken".
O Morrisseyevem dolgem jeziku je bilo prelitega že ogromno črnila, ampak najlepše je vse skupaj povzel sam: "Nikoli si nisem zadal cilja, da bom šokanten, ampak v popglasbi je zelo lahko biti kontroverzen, ker nihče nikoli ni."