Človek z izrazitim glasbenim talentom pa ni imel daru za finančne zadeve, zato se je kljub dobri plači večkrat znašel v denarnih teževah in si je moral denar tudi sposojati. Kot kažejo ohranjena pisma, so mu na pomoč radi priskočili bogati meceni. Foto:
Človek z izrazitim glasbenim talentom pa ni imel daru za finančne zadeve, zato se je kljub dobri plači večkrat znašel v denarnih teževah in si je moral denar tudi sposojati. Kot kažejo ohranjena pisma, so mu na pomoč radi priskočili bogati meceni. Foto:
Portret, ki smo ga kot 'pravega' Mozarta poznali do zdaj, je bil naslikan po spominu. Leta 1819 ga je naslikala Barbara Krafft.
Če se zasebni zbiratelj svojega Mozarta kdaj odloči prodati, bo bogatejši za več milijonov dolarjev.
Portret neznanega umetnika prikazuje Mozarta v otroških letih. Že ko je bil Wolfgang star šest let, ga je oče Leopold odpeljal na prvo turnejo, najprej v München, istega leta pa tudi na Dunaj, kjer je očaral cesarico Marijo Terezijo. Na nastopu na avstrijskem dvoru se je rodila tudi ena prvih anekdot o slavnem skladatelju, ki pripoveduje o tem, kako je vladarico očaral tudi s povsem otroškim obnašanjem - skočil ji je v naročje, jo objel okrog vratu in jo živahno poljubil.

Mozartova podoba, ki jo lahko v Avstriji najdemo na šalicah za čaj, predpasnikih in še marsičem, je namreč kopija portreta skladatelja, ki je nastal 18 let po njegovi smrti in je bil delo umetnice, ki svojega portretiranca ni videla 36 let. Zdaj pa so v Londonu predstavili drugo sliko - Mož v rdečem suknjiču, ki bi utegnil biti do zdaj neznan in resničnosti precej bolj zvest portret skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756-1791). K tej razsodbi se nagiba ugledni kanadski strokovnjak za Mozarta, muzikolog Cliff Eisen, ki deluje na Kraljevem kolidžu v Londonu.

Vrednost slike, ki je od leta 2005 v lasti nekega ameriškega zbiratelja, ocenjujejo na nekaj milijonov dolarjev.

Na pomoč priskoči petična mecenka
Na portretu, velikem 48 krat 36 cm, je skladatelj naslikan v natančno takšnem suknjiču, kot ga je sam l. 1872 opisal v pismu svoji zavetnici, baronesi Marti Elizabeti von Waldstätten: "Hvaležen bi bil, če bi mi zaupali, kje lahko dobim in koliko stane čudoviti rdeč plašč, ki me je tako očaral, da sem pozabil povprašati za ceno. (...) Preprosto moram imeti tak plašč, že zaradi gumbov iz biserove matice s čudovitim rumenim kamenčkom v sredini." Kmalu za tem je nečimrni skladatelj baronesi pisal še enkrat, tokrat v zahvalo, ker "si je dala toliko opravka z njegovim plaščem".

Portret je najverjetneje okoli l. 1783 nastal pod čopičem jožefinskega slikarja Josepha Hickla (1736-1807) kot darilo Mozartu v zahvalo za skladbo Serenada KV375. Pozneje je bila slika v lasti družine Mozartovega prijatelja Johanna Lorenza Hagenauerja. Tudi pisma in arhivski predmeti, ki bodo najbrž razstavljeni skupaj s sliko, kažejo na to, da je na portretu resnično Mozart.

"To je najbrž najpomembnejši Mozartov portret, ki je bil odkrit po skladateljevi smrti leta 1791, in šele četrti znani portret iz njegovih dunajskih let, časa njegovega velikega uspeha in skladateljskih dosežkov," je razložil Cliff Eisen.

Še nekaj primerov "požegnanih laži" in približkov

Čin Ši Hvang (259-210 pr. n. št.)
Megalomanski norec ali genij? Neverjetna terakotna vojska dokazuje, da je bil prvi kitajski cesar najverjetneje oboje. Za t. i. terakotno vojsko ste gotovo že slišali: ogromna zbirka glinenih kipov vojakov v naravni velikosti, s katerimi je želel biti pokopan prvi kitajski cesar. Zgodovinarji verjamejo, da so bili narejeni po cesarjevi podobi, vseeno pa se ni ohranil noben portret Hvanga samega.

Kleopatra
Egipčansko vladarico nam izročilo prikazuje kot izjemno lepotico in največjo fatalko njenega časa (nenazadnje je omrežila Julija Cezarja!), marsikdo si jo predstavlja kot mlado, vijoličnooko Elizabeth Taylor - verodostojne upodobitve najslavnejše ženske v zgodovini pa nimamo.

William Shakespeare
Obstaja vsaj ducat portretov, za katere ta ali oni strokovnjak trdi, da so "pravi" obraz angleškega barda, a do zdaj ni še nihče podal dovolj zanesljivih argumentov, da bi bilo vprašanje enkrat za vselej razrešeno.

Ana Jurc