Pod motom Imaginacija narave v umetnosti se je danes v okviru 27. slovenskih glasbenih dnevov (SGD) začel simpozij, ki si je za podnaslov izposodil misel Johna Cagea - "Glasba naj posnema naravo v njenem načinu delovanja". Glasboslovci ne bodo primerjali glasbe z naravo, temveč skladateljevo približevanje naravi.

Narava kot prispodoba človekovih čustev
Pastoralna umirjenost in divjost nevihte, spokojnost morske globine in razviharjenost valov na obrežju, mračnost soteske in ožarjenost gorskih vrhov, vse to je, po uvodnih besedah vodje muzikološkega srečanja Primoža Kureta, skladateljeva izpoved o človekovem bivanju in duhu, metafora in upor hkrati.

Toda razmišljanje o ustvarjanju in podoživljanje imaginacij narave v glasbi se danes po njegovem mnenju ne more izogniti spraševanju o človeku v sedanjem svetu. Je še utemeljeno doživljanje narave kot stvarnosti, ki zmore biti prispodoba človekovih čustev in idealov, njegovih bojev in razklanosti, se sprašuje Kuret. Danes lahko človek v naravi kot v neizprosnem zrcalu uzre svojo grozljivo podobo: globalizacijske korporacije brezobzirno uničujejo naravo, ogrožajo razvoj človeka in nasploh življenja na Zemlji. Zato se po Kuretovih besedah povezovanje razmišljanja o glasbi z ekološkim razmišljanjem lahko zdi neprimerno, toda ogrožanje narave ogroža tudi obstoj umetnosti in s tem tudi glasbe.

Relief pokrajine je primerljiv z linijami melodij
Kot prvi izmed sodelujočih strokovnjakov je nekaj uvodnih misli k naravni glasbeni govorici podal Andrej Misson z ljubljanske akademije za glasbo. Opozoril je na strukturne povezave med naravo in glasbo, kajti strukturiranost narave, človeka ter flore in favne po njegovem mnenju vodi v strukturiranosti človekovega duha, ta pa v umetnost. Progresijo in regresijo, ki sta imanentni človeku, je v glasbi moč enačiti z gradacijo in retardacijo, pokrajinski relief je primerljiv z melodičnimi linijami, glasbeno ponavljanje pa po njegovem mnenju ustvarja simetrije, periode, kar je prav tako značilnost narave.

Leon Stefanija z oddelka za muzikologijo ljubljanske filozofske fakultete pa je v svojem prispevku osvetlil koncepte pojma narave v glasbi, ki so jih uporabljali tudi slovenski skladatelji, in sicer po eni strani kot pragmatične opise, recepcijske spremenljivke, ki jih je moč enačiti z naravnimi pojavi oziroma doživetji narave, po drugi strani pa kot ustvarjalne iztočnice, izhodišča, s katerimi se sooča vsak ustvarjalec, ko se loteva svojega dela. Po njegovi presoji so slovenski skladatelji popolnoma primerljivi z drugimi komponisti in jih je mogoče postaviti v dolgo zgodovino iskanja vzporednic med glasbo kot neko kulturno, človeško dejavnostjo in naravo. Pri prerezu tega pojma na Slovenskem si je za vzorčne primere izbral Vinka Globokarja, Lojzeta Lebiča in Uroša Rojka, pri katerih se narava pojavlja kot nekaj pomembnega.