Edo Škulj, sicer prejemnik Mantuanijevega priznanja leta 2004, je leta 1965 diplomiral in bil posvečen v duhovnika na Teološki fakulteti v Adrogueju v Argentini, leta 1972 pa je doktoriral iz cerkvene glasbe na papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu.

Od 1975 deluje v Ljubljani, med drugim kot korni vikar, organist, vodja škofijskega glasbenega sveta. Škulj je obnovil revijo Cerkveni glasbenik in jo nato tudi urejal. Prav tako je deloval kot predavatelj, leta 1985 pa je postal zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, od leta 1998 pa je znanstveni svetnik na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Eden izmed nestorjev muzikologije pri nas
V utemeljitvi predloga za nagrado beremo, da seznam vseh Škuljevih (avtorskih) del v zapisu Cobiss obsega 1.050 enot. Na društvu so presodili, da Škulj "zagotovo sodi v vrsto uglednih nestorjev slovenske muzikologije". Vseskozi je najintenzivneje raziskoval orgle na Slovenskem in na tem področju opravil pionirsko delo s številnimi publikacijami. Napisal je tudi vrsto monografij o posameznih orglarskih delavnicah, med njegova zadnja dela sodijo Leksikon orgel in orglarjev: orgle, orglarji, skladatelji, pisci (2013) ter knjigi o Brandlovi in Rojčevi orglarski delavnici (obe 2015).

Kot poznavalec cerkvene glasbe je napisal Pregled cerkvene glasbe (1993), Leksikon cerkvenih glasbenikov (2005), Vodnik po duhovni glasbi (2011) in Leksikon cerkvene glasbe (2015). Skupaj z Ivanom Florjancem pa je izdal Slovenske protestantske napeve (1996). V njegovo izredno obsežno bibliografijo sodijo tudi monografije, denimo Letopis slovenskega glasbenega življenja v Argentini (1995). Je tudi avtor številnih znanstvenih referatov in strokovnih ter poljudnih člankov.

Posebna vez z Jacobusom Gallusom
Škuljevo raziskovalno zanimanje je bilo usmerjeno tudi v Jacobusa Gallusa. Za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae je transkribiral celoten Gallusov opus v 20 zvezkih, o skladatelju pa je izdal tudi več knjig. Med drugim dela Gallusovi predgovori in drugi dokumenti (1991), Gallusov katalog - Seznam Gallusovih skladb (1992) in Clare vir (2000), v kateri je zbrana večina razprav, ki so nastale na treh simpozijih o Gallusu, in razprave o Gallusu iz Cerkvenega glasbenika.

Izčrpna analiza Glasbene matice
Mantuanijevo priznanje za vrhunske dosežke na področju muzikologije pa je prejela Nataša Cigoj Krstulović, in sicer za monografijo Zgodovina, spomin, dediščina: Ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne. Monografija je bila eno izmed petih del, razglašenih za odlične v znanosti 2016.

V utemeljitvi predloga za priznanje piše, da dotično delo "predstavlja prvo celovito, zaokroženo, poglobljeno in na virih podprto analizo Glasbene matice". Nadalje pa še, da je avtorica "na podlagi skrbnega študija različnega arhivskega materiala, ki bi ga lahko označili kar za njeno življenjsko delo, uspela izdelati temeljito in zanesljivo sodobno zgodovinopisno študijo o tej ustanovi".

Nataša Cigoj Krstulović je ob tem pozornost usmerila k do zdaj neopaženem vidiku - prek Glasbene matice se je namreč konec 19. stoletja uveljavil napredni koncept kulturnega delovanja, po katerem ne gre le za reproduciranje na tujem nastalega in na Slovensko uvoženega glasbenega kanona, pač pa ustvarjalni in izrazito interaktivni diskurz tu živečih umetnikov, ki so tako začrtali smer samoniklega glasbenega razvoja.

Temelji slovenske muzikologije
Josip Mantuani (1860-1933), po katerem nosita ime nagrada in priznanje, je položil temelje slovenske muzikologije. Nagrado so do zdaj prejeli Andrej Rijavec, Primož Kuret, Jože Sivec, Marija Bergamo in Jurij Snoj, priznanje pa poleg Škulja še Gregor Pompe, Zoran Krstulović in Darja Koter. Slovensko muzikološko društvo Mantuanijevo nagrado in priznanje podeljuje bienalno od leta 2004.