Festival Woodstock je v kolektivnem spominu ostal zapisan kot dogodek, ki je v treh dneh združil vse, za kar se je zavzemala generacija "flower-power": glasbo, ljubezen in omamo. Po 40 letih se zdi festival, ki je v mestece Bethel blizu New Yorka od 15. do 18. avgusta leta 1969 privabil pol milijona "mirovnikov", le spomin, neponovljiv pojav.

Začetek dobe glasbenega "biznisa"?
Poznavalci glasbene industrije na Woodstock gledajo nekoliko drugače. Po njihovi presoji se je prav s tem festivalom začela nova doba, ko je glasba postala sinonim za posel, za korporativno obračanje denarja, "biznis".

Organizatorjem bojda ni bilo do širjenja miru, temveč so mislili le na denar, a njihovi načrti so se izjalovili: namesto pričakovanih 100.000 obiskovalcev jih je prišlo pol milijona. Ograje so padle, ideja o vstopnini prav tako. A oblika organizacije festivala je postala jasna.

Ob 40-letnici festivala Woodstock smo se pogovarjali z Draganom Buličem, enem največjih glasbenih poznavalcev pri nas.

Festival Woodstock velja za enega največjih dogodkov v zgodovini rock'n'rolla in popularne glasbe. Kateri trenutek pa je po vašem mnenju najbolj zaznamoval tok zgodovine rock'n'rolla in zakaj?
Če odštejem Elvisa, ki je tudi k nam prišel z zamudo, prav gotovo prihod Beatlov in nato invazija angleških ansamblov v Ameriko. Z njihovo pomočjo so namreč Američani ponovno odkrili svoje črne zvezde, kot so Chuck Berry, Muddy Waters, B. B. King ...

Danes so večji glasbeni festivali z "vročimi" izvajalci v sosednjih državah dostopni bolj ali manj vsem mladim z vsega sveta (če samo pomislimo na množične migracije Britancev na Sziget ali Exit ...). Tako daleč, kot so ZDA, niti ni treba na festival. Kako pa je bilo leta 1969, bi bilo mogoče, da bi se slovenski glasbeni navdušenec, kakršen ste kljub rosnim letom že takrat bili vi, odpravil čez lužo? Je kdo tukaj ali onstran Atlantika sploh slutil, kakšne razsežnosti bo imel festival?
Odgovor je negativen, saj so bile tudi informacije zelo skope. Sam sem za Woodstock izvedel šele kakšen mesec ali dva po dogodku, ko se je v časopisu pojavila prva vest. Pa tudi avion je takrat stal celo premoženje. Še leta 1993, ko sem prvič letel v New York, je bila cena povratne letalske karte okoli 2.000 nemških mark!

Morda poznate koga, ki si je želel na Woodstock ali mu je tja celo uspelo priti?
Ne.

Se je tudi pri nas takrat že dogajalo kaj podobnega, tovrstni glasbeni shodi?
Kolikor vem, ne. Prvič se je taka množica zbrala leta 1978 v Beogradu na koncertu skupine Bijelo dugme ( več kot 200.000 ljudi). In pa seveda naš Otočec.

Ste se sami že kdaj odpravili na glasbeni festival v tujino in kam? So vas pritegnili izvajalci ali sloves samega festivala?
Na koncerte seveda redno hodim že 30 let, a me tovrstni festivali nikoli niso pritegnili. Preveč ljudi, preveč blata, predaleč od odra ... Hodim pa na tridnevni blues-rockfestival v italijansko Pistoio, a tam spim v hotelu!

Prvih 36 ur Woodstocka je bil tam "na dolžnosti" le en novinar, in sicer Barnard Collier iz New York Timesa. Danes pa živimo v dobi interneta in takojšnjega informiranja javnosti. Na kakšen način se je takrat širilo izročilo Woodstocka? Gotovo je k temu prispeval tudi istoimenski dokumentarni film, ki ima kultni status in je bil tudi nagrajen z oskarjem?
Imate prav, šele s prihodom filma smo sploh videli, kako je bilo tam. Rekel bi, da je takrat veljalo ustno izročilo. Nekdo je nekaj slišal in povedal naprej.

Kako ste sicer v času pred razcvetom elektronskih medijev in dostoponosti tuje literature sploh prišli do podatkov o izvajalcih in izvedeli kaj o novih glasbenih gibanjih v tujini?
Nekaj informacij je prinašala beograjska revija Džuboks, pa kasneje naš Stop. No, sam sem bil že od leta 1972 naročen na angleški glasbeni časopis Disc.

So kateri izvajalci od tistih, ki so nastopali na Woodstocku, tudi med vašimi najljubšimi? Bi čigav nastop še posebej izpostavili?
Ten Years After, The Who, Santana in Jimi Hendrix.

Sta albuma (no, menda obstajajo trije, še eden iz leta 1994) s posnetki nastopov na Woodstocku del vaše obsežne glasbene zbirke?
Iz prvega Woodstocka imam dvojno zgoščenko in še eno zgoščenko, ki prinaša glasbo tistih, ki jih ni bilo zaradi tega ali onega vzroka na filmu. Ravno te dni izide komplet štirih zgoščenk z vsemi, ki so takrat tam igrali. Ploščo je naročil kolega Marko Prpič ,in če prispe do torka, 18. avgusta, bom nekaj teh posnetkov tudi uvrstil v mojo oddajo ŠTOS, ki bo na sporedu ob 22.30.

Mimogrede, ko že omenjam Prpiča, leta 1989, ob 20. obletnici Woodstocka sem skupaj z Radiem Glas Ljubljane - on je bil takrat tam glasbeni urednik - pripravil spominsko oddajo! Pa še to - leta 1994 , ob 25. obletnici je bil na tistem koncertu moj radijski kolega Rihard Kislih!

Bi se lahko kot velik glasbeni poznavalec opredelili samo za enega ali nekaj najljubših izvajalcev? Koga od novih imen najraje poslušate ali priporočate?
Najljubši: bi bilo preveč, da ne bom komu delal krivice. Od Beatlov in Rolingov - prva ljubezen, pa do Jimija Hendrixa. Od novejših ostajam še vedno pri starih! Vsi, ki se danes prodajajo: The Killers, Kings Of Leon, The Strokes, Jet ... črpajo iz zgodovine in vsaj zame ne prinašajo nič novega.

Se strinjate s kritiki, ki pravijo, da se je s festivalom Woodstock začela nova doba, ko je glasba postala sinonim za posel, za korporativno obračanje denarja, "biznis"?
Prvi, ki je vsaj zame odkril, kakšen posel je glasba, je prav gotovo bil Elvisov menedžer Polkovnik Parker. Ta je imel vizijo, kako in kaj z Elvisom, organizatorjem Woodstocka pa se najbrž niti ni dobro sanjalo, da bo ta dogodek postal to, kar je.