Oglas
Zgodba o tem, kako je moral Hitler poslati policijo, da so visoke predstavnike stranke iz bordelov in pivnic dobesedno zvlekli na galapredstavo Wagnerjevih Mojstrov pevcev, je le ena od anekdot v prihajajoči knjigi Wagnerjev klan (The Wagner Clan) Jonathana Carra. Carr razbija mit o domnevnem kultnem statusu Richarda Wagnerja med privrženci nacizma. Drži, da je Hitler "po božje častil" Wagnerja in njegovo glasbo, drugi nacisti pa so raje prisluhnili bolj lahkotni glasbi Puccinija in Bizeta.
Priljubljene zgodbe o zablodelih vojakihDo teh spoznanj se je Jonathan Carr dokopal prek preučevanja repertoarjev nemških oper v vladavini nacizma. Carr je ugotovil, da se je med najpogosteje izvajanimi operami vedno znova znašla Bizetova Carmen, torej opera, ki bi skoraj morala biti prepovedana. Libreto namreč govori o vojaku, ki ga povsem obsede mična ciganka, torej pripadnica tiste "rase" (če uporabimo besednjak nacističnih antropologov), ki so jo Hitler in njegovi privrženci želeli uničiti.
Tudi Madame Butterfly, še ena od v obdobju 1933-1945 izredno priljubljenih oper, ni kaj bolj poučna. Tudi Puccinijeva opera pripoveduje o vojaku, ki mu očitno ni nič mar naukov o škodljivem mešanju krvi. Američan se namreč zagleda v japonsko gejšo.
Hitlerju enak samotni borec za nemški narod
Richard Wagner seveda nikakor ni bil odsoten z nemških odrov. Uprizarjanje njegovih oper - sam jih je raje imenoval glasbene drame - je bilo seveda bolj ali manj zapovedano. Bil je pač Führerjev najljubši skladatelj. Hitlerja ni prevzelo le veličastje Wagnerjevih spektaklov, s katerimi je skladatelj skušal obuditi nekoč "čistega gemanskega duha", katerega mešanje s tujimi primesmi so pozneje tako malomarno dopustili Nemci in tako povzročili upad v srednjem veku menda bleščeče nemške civilizacije. Hitler se je z Wagnerjem tudi osebno identificiral. Nerazumljenega skladatelja, ki mu je vedno znova spodletelo pridobivanje množičnega občinstva in premožnih mecenov, je videl kot sebi podobnega samotnega borca za nemški narod.
O zehanju, pogledih na uro in skorajšnjih padcih z balkona
Drugi člani stranke očitno ne. Zgoraj omenjeni primer "prisilne privedbe" članov stranke na izvedbo Mojstrov pevcev ni bil osamljeni izkaz nenavdušenja nad Wagnerjevimi deli. V dnevniku Hitlerjevega "osebnega" arhitekta Alberta Speera tako lahko med drugim preberemo anekdoto o reševanju visokega nacista, ki je med predstavo zaspal in "nezavesten" skoraj padel z balkona. Rešil ga je prijatelj, ki se je ravno zbudil iz spanca in opazil čez ograjo drsečega kolega. Zehanje in naveličani pogledi na uro pa so bili tako ali tako standard tudi do pet ur razvlečenih izvedb štirih oper cikla Nibelunški prstan, Letečega Holandca, Parsifala in drugih Wagnerjevih del.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje