Čeprav si pod "The Cure" marsikdo predstavlja turobno, jokavo melanholijo, ima skupina precej pisan repertoar: na eni strani njihovega spektra so minimalistični postpunkovski zvok albuma Boys Don't Cry (1979) ter temačni mojstrovini Disintegration (1989) in Pornography (1982), na drugi pa poskočni pop s Kiss Me, Kiss Me, Kiss Me (1987) - zato bi bilo nespametno (in narobe) predpostavljati, da bo njihov nastop v živo nekakšna molovsko ubrana skupinska depresija.

V nekaterih drugih pogledih pa mirno zakorakajo v past predvidljivosti: na skupino svojo impozantno senco že 30 let meče figura Roberta Smitha z nečim, kar je trenutno videti kot mrtev krokar na glavi, medtem ko so ostali člani zasedbe precej bolj fleksibilen koncept. Na evropski turneji, ki je te dni v polnem razmahu, so to basist Simon Gallup, bobnar Jason Cooper in pred dvema letoma ponovno rekrutirani kitarist Porl Thompson.

Smrt mu lepo pristoji?
Daleč od tega, da bi pregovorno knjigo sodili po platnicah - ne nazadnje so mrtvaški ten, krvavordeča šminka (znamke MAC, če katero zanima) in burtonovska frizura Smithov zaščitni znak - ampak pevčeva očitna odločenost, da imidža ne bo prilagajal letnici na koledarju in svojemu vse širšemu obsegu pasu, iz njega dela rahlo komično pojavo. Zato je bila ugotovitev, da je skupina v odlični koncertni formi, še toliko bolj razveseljiva. In če nam v zadnjih letih "velike" skupine na koncertih rade dajejo občutek, da nam že s svojo prisotnostjo izkazujejo silno čast in jo z odra ucvrejo po dobri uri, si Cure štiriinštirideset evrov za vstopnico zaslužijo: njihov nastop je prekoračil tri ure, s sicer glasnim, a resnici na ljubo ne huronskim aplavzom pa smo si prislužili tri podaljške.

(Delno) slovo od elektronike
Sodila sem med skeptike, ki pred časom nad Smithovo odločitvijo, da skupina klaviaturista ne potrebuje več, niso bili navdušeni; vendarle imamo opravka z novim valom, ne z Aerosmithi. Ampak ko se človek sprijazni s tem, da je nova postava skupine pač spremenila nekatere antologijske aranžmaje, je treba priznati, da sintpopovske klasike, denimo The Walk, tudi v "trši" različici ne zvenijo slabo. Motilo je le to, da Smithov vokal v višjih tonih (in teh je pri njem veliko) Thompsonova kitara skoraj popolnoma preglasi.

Iz gole ljubezni
Všečno je tudi to, da skupina s turnejo ne prodaja nobenega novega albuma: njihov 13. studijski plošček je bil napovedan za letos pomladi, a se je zaradi izdaje koncertnega DVD-ja (in po nekaterih poročilih tudi zaradi usiha navdiha) vse skupaj zavleklo za nedoločen čas. "Kar nekaj ljudi v industriji se praska po glavi, češ zakaj zapravljamo vse te izvrstne priložnosti, da bi na koncertih prodajali "nov produkt". Bili smo pač odločeni, da gremo nazaj na oder, ker smo to pogrešali," je lani v intervjuju za neki novozelandski časopis povedal Smith.

To pa po drugi strani seveda pomeni tudi, da, vsaj kar se izbora pesmi tiče, pretiranih presenečenj na tej turneji ne moremo pričakovati. Če lahko verjamemo forumom oboževalcev, je bil v Hamburgu, Pragi in Varšavi spored skoraj enak kot v ponedeljek v Münchnu - "varna" mešanica največjih uspešnic (Friday I'm In Love, Lovesong, In-Between Days, Boys Don't Cry …) in rahlo spremenjenih priredb, ki v živo "učinkujejo" skoraj bolje kot na albumih (denimo Push, From the Edge of the Deep Green Sea in Wrong Number).

Samo v Nemčiji …
Nepojasnjena skrivnost ostaja, zakaj so se v prve vrste potrudili prebiti ljudje, ki so se nato večino koncerta obnašali, kot da spremljajo neposredni prenos iz filharmonije. O "die hard" oboževalcih, ki (po navadi vsaj 12 ur prej) na kraj zločina prispejo oboroženi z zastavami in po možnosti preoblečeni v svoj predmet oboževanja, z izjemo kakšnih petih natupiranih mladeničev, ni bilo sledu. Nihče ni divjal, metal stvari na oder … ali vsaj pohodil soseda. Varnostniki so odsotno poplesovali ob glasbi in največji "zločin" so bili trije evri, ki so nam jih zaračunali za kozarec mineralne vode.

Podmladek v občinstvu: emogeneracija
Gospod Smith sicer s komunikacijo z občinstvom ni pretirano izgubljal časa, a je vseeno pokazal, da razni nosilci "emo revolucije", kakršni so Thursday in drugi, ki so žalobno introspekcijo izpilili do popolnosti, svojih učiteljev še ne bodo kmalu presegli.

Staranje je grozljivka, kot Smith tesnobno stoka v Labyrinth (It's not the same you / Oh it's not the same / This isn't how it's always been), ampak Cure imajo očitno na zalogi še kakšno reinkarnacijo.

Ana Jurc