Skladba Api-danza macabra je nastala za ciklus Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia Miniature časa, v katerih se sodobni skladatelji spopadajo z aktualnimi družbenimi težavami. Vito Žuraj se je obregnil ob ekološko problematiko izumiranja čebel – kot sin amaterskega čebelarja se zaveda pomembnosti teh na videz majhnih insektov, ki so posredno odgovorni za približno tretjino človekove hrane. Hkrati pa razume izumiranje čebel tudi kot "akustično škodo", saj travniki postajajo vse bolj tihi. Žurajeva kompozicija zvoke čebel poustvarja z živahnimi godali, z brenčečimi trobili in različnimi tolkali. Žuraj se tako postavlja v tradicijo, ki jo je s svojim Čmrljevim letom začel Nikolaj Rimski-Korsakov.

Api-danza macabra je eno od treh del, ki bodo v sredo, 13. aprila, prvič izvajana pred slovenskim občinstvom. Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko dirigenta Matthiasa Hermanna jih bo izvedel pod okriljem koncerta Same melodije v sklopu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb – SOS.

Po koncertu se bodo v Klubu Lily Novy v Cankarjevem domu skladatelji in nastopajoči tudi družili z občinstvom.

Šum kartonastih škatel in druga glasba vsakodnevnega življenja
Tudi nemška skladateljica Carola Bauckholt je za svoja dela prejela številna priznanja. V skladbi V očesu zvoka avtorica odpira več poslušalskih ravni: z orkestrom skuša poustvariti značilni globoki zvočni prostor, ki estetizira na videz popolnoma nepomembne zvoke našega vsakdanjega zvočnega konteksta. V zvočno okolje, ki ga gradi, vdirajo številni zvoki narave (prepoznamo lahko citat "pogovora" ptic iz skladateljičinega dela za pihalni kvintet Migracijski ptiči) in povsem nove zvočnosti, ne nujno povezane s klasičnimi glasbili (takšen primer predstavlja uporaba šumov kartonskih škatel).

Starosta evropske avantgarde v gosteh
Nemec Helmut Lachenmann sodi danes med največje živeče skladatelje, hkrati pa tudi med tiste glasbenike, ki so s svojo estetsko mislijo in deli najbolj razburkali sodobno kompozicijsko prizorišče. Kulturo namreč dojema kot vzvod, ki neposredno vpliva na družbo in jo tudi spreminja. Zanj je komponiranje dejavnost, ki korenito posega v družbene odnose in zaznamuje naše dojemanje sveta. Raziskuje neobičajne zvoke, ki jih je mogoče izvabiti iz posameznih glasbil. Zato izumlja povsem nove načine igranja, ki jih tudi na samosvoj način zapisuje; o kompoziciji zato pogosto govori kot o "izdelovanju inštrumentov".

Simfonično skladbo Moje melodije je Lachenmann ustvarjal kar devet let. Skladba, zložena za osem rogov solo in simfonični orkester, je eno njegovih največjih orkestralnih del. Obsežna epska struktura in neprimerljivi orkestralni zvoki ter teksture ga uvrščajo med najpomembnejše kompozicije, nastale v 21. stoletju.