Pod mojstrovo taktirko so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma muzicirali APZ Tone Tomšič, Mladinski pevski zbor RTV Slovenija ter trije solisti: sopranistka Martina Zadro, tenorist Matjaž Stopinšek in baritonist Jože Vidic.

David de Villiers, ki je med letoma 2003 in 2006 kot vodilni dirigent vodil Simfonični orkester RTV Slovenija, je v svoji karieri dirigiral simfoničnim orkestrom v Nemčiji, Švici, Franciji, Sloveniji, Južni Afriki, Italiji in Koreji, vodil je koncertne turneje capetownskega orkestra na Tajvanu in turnejo orkestra Philharmonique de Lorraine po Nemčiji ter posnel nekaj zgoščenk z orkestrom Zahodnonemškega radia WDR v Kölnu. V opernih hišah v Metzu, Eutinu, Pretorii in Cape Townu je pripravil in dirigiral opere Čarobna piščal, Romarji v Meko, Wozzeck, Metulj, Tosca, Rigoletto, Faust, Carmen, in Seviljski brivec.

Popklasika za sladokusce
David de Villiers izvrstno organizira glasbeno dogajanje tudi na koncertih manj resnih glasbenih zvrsti. Svoje obdobje vodenja orkestra je začel z večerom simfoničnega rocka s kultno skupino Siddharta, jeseni 2005 pa je vodil dva koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija z etnoskupino Terra Folk v prepolnem poletnem gledališču v ljubljanskih Križankah. Z orkestrom je posnel in javno izvedel vrsto slovenskih glasbenih del, med drugim skladbe Uroša Kreka, Lojzeta Lebiča, Lucijana Marije Škerjanca, Marijana Vodopivca, Alda Kumarja, Janija Goloba, Janeza Gregorca, Pavla Mihelčiča, Tomaža Sveteta in Emila Adamiča.

Klasika za 20. stoletje
Skladatelj Carl Orff je s svojim delom močno zaznamoval glasbo 20. stoletja. Odločil se je namreč, da bo ustvarjal za moderni svet, ki se po sprejemanju glasbe močno razlikuje od dobe Mozarta in Haydna. Stroji, posneta glasba in mediji so zelo spremenili zvočno ozadje, Orff pa tudi ni hotel ustvarjati za elito, temveč se je želel s svojo glasbo približati množicam. Zato so njegovi kompozicijski prijemi namenoma preprosti in preračunani na učinek. Napisal je vrsto odrskih del na podlagi verskih, pravljičnih in antičnih tem, njegovo največkrat izvajano in najbolj znano delo pa je prav gotovo scenska kantata Carmina Burana (prvič je bila izvedena leta 1937 v frankfurtski operi), s katero je zaslovel v svetu, je pa tudi morda največkrat uporabljena skladba 20. stoletja.

Radoživi srednji vek
Besedila za kantato je Orff našel v zbirki srednjeveških rokopisov, shranjeni v samostanu Benediktbeuern na Bavarskem. Znanstveniki domnevajo, da so zbirko pesmi srednjeveških popotnih klerikov in študentov zapisali v 13. stoletju na dvoru seckavskega škofa Henrika v Seckauu na Zgornjem Štajerskem.

Izmed 315 šaljivih, pivskih, nabožnih in ljubezenskih pesmi v srednjeveški latinščini, staronemščini in francoščini je Orff izbral 24 najznačilnejših ter jih uglasbil v pisan odrski vrtiljak, ki z izražanjem veselja do življenja in čutnosti zanika naše utrjene predstave o srednjem veku kot mračnem obdobju in solzni dolini. Pesmi ne predstavljajo enotne zgodbe; Orff jih je razdelil v tri skupine: Primo Vere (Pomlad), In Taberna (V gostilni) in Cour d'amours (Sodišče ljubezni).