Anja Plaschg, ki jo oboževalci eksperimentalno-ambientalne glasbe poznate kot Soap & Skin, hitro razbije iluzije o idili avstrijske Štajerske.

Alternativna popzvezdnica Soap & Skin, ki se 4. aprila po osmih letih vrača na oder Kina Šiška, bo na novi turneji ‒ njeni najambicioznejši doslej ‒ predstavila tretji samostojni album, lanski From Gas To Solid / you are my friend.

V času, odkar smo jo v Ljubljani nazadnje videli, še zdaleč ni mirovala. Z albumom Narrow (2012), naslednikom uspešnega prvenca Lovetune For Vacuum (2009), se je soočila s smrtjo očeta. Netflixova nemška znanstveno-fantastična serija Dark je njeno glasbo uporabila za svojo uvodno špico; slišali smo jo tudi v ambientalni kriminalki Siciljanski duhovi. Z Anno Calvi, Lætitio Sadier in Jeanne Added se je skupaj s kolektivom s t a r g a z e poklonila Davidu Bowieju s koncertom v pariški baziliki.

V telefonskem pogovoru Anja deluje kot izredno introvertirana, razmišljujoča oseba, ki je tesno v stiku s svojimi čustvi, pa čeprav so ta pogosto boleča. O novem obdobju svojega življenja govori kot o prihodu iz brezna globoke stiske in negotovosti in mogoče je čutiti, da jo še vedno preganjajo dvomi; priredbo pesmi What A Wonderful World tako razume kot nekakšno terapijo. Več pa v kratkem intervjuju spodaj.

Leta 2009, ko je izšel vaš prvi album, ste bili stari samo 18 let; uspeh vam je prinesel ogromno medijske pozornosti. V retrospektivi: ste bili pripravljeni na vse, kar je sledilo? Ogromno ljudi se loti glasbe, ker hočejo biti slavni, za vas pa se zdi, da vam je bilo ravno to odveč.
To je res. Nisem ravno oseba, ki bi znala igrati medijsko igro, ki bi znala promovirati samo sebe in ki bi izdala nov album vsaki dve leti. Ne znam poskrbeti, da bi moja kariera premočrtno rasla, razumete? Na slavo res nisem bila pripravljena in v več pogledih je bila to travmatična izkušnja – nihče mi ni dajal nobenih napotkov, nihče mi ni povedal, kako moram postopati. Na koncu me je rešila samo moja volja do preživetja, to, da sem vedela vsaj, česa nočem – če že nisem vedela, kaj hočem. Danes sem prišla do točke, da vem tudi, kaj dejansko hočem.

Šest let je minilo tudi od vašega drugega albuma, Narrow. Ste ves čas vedeli, da se boste na neki točki spet vrnili v studio? Ali pa ste bili na neki točki že upokojeni?
Hotela sem se preizkusiti na drugih področjih in na neki točki res nisem imela pojma, kaj sledi in ali bom še kdaj posnela kak album. Ves čas sem čutila, da se mora spremeniti nekaj zares bistvenega, da se bom lahko vrnila h glasbi. V vmesnem obdobju sem postala tudi mama. Ne vem, hotela sem izkusiti življenje.

Vaše materinstvo je omenjeno tudi v piarovski najavi bližajočega se koncerta v Ljubljani. Je starševstvo res v temeljih spremenilo vaš pristop h glasbi?
Ne, tega ne bi mogla reči. To, kako pristopam k ustvarjanju umetnosti, se v resnici ni spremenilo – še vedno prihaja iz istega vira. Sem se pa seveda zelo spremenila kot oseba, prisiljena sem bila odrasti, kar se verjetno ne bi zgodilo tako hitro, če ne bi dobila otroka. Včasih se mi zdi, da sem morala postati mama, da sem dojela nekatere stvari.

Prebrala sem neki intervju, ki ste ga dali že pred leti, v katerem ste mimogrede pripomnili, da si želite, "da bi bili moški, ne pa ženska". Ste resnično preizpraševali svojo identiteto ali pa je bil to komentar položaja oz. percepcije kantavtoric v sodobni alternativni glasbi? Nisem čisto razumela, ali je šlo za mimobežno opazko ali za resen komentar.
Vesela sem, da ste to omenili. To je bilo eno od tistih temnih obdobij v mojem življenju in težko mi je, ko se spomnim, da sem to nekoč res verjela. Danes obžalujem te besede, ker iz njih zelo očitno na dan bije pomanjkanje samozavesti in občutka lastne vrednosti. V tisti globoki krizi identitete nisem vedela, kdo sem in kaj hočem.

Zdi se, da je Heal zelo pomembna pesem za novi album. Začne se z verzi "See passed out layers of the past / A bundle of scars / Discard a shape at last". Ob njej sem dobila občutek preseganja temnejšega obdobja. Je "optimističen" pridevnik, ki bi najbolje opisal novi album?
Ne vem, če bi si upala izbrati eno samo besedo, ki bi opisala cel album, je pa Heal definitivno ključna pesem, čeprav je bila zadnja, ki sem jo dokončala. Prebijala sem se skozi grozno obdobje, a sem vedela, da se ne smem več valjati v lastni bedi. Vedela sem, da se moram izvleči sama in da bo to morda pomagalo še komu drugemu – ali pa bom vsaj vzpostavila stik s kakim drugim človekom. Morala sem stopiti ven iz svoje osebne zgodbe in vzpostaviti stik s svetom.

Že sam naslov albuma je nenavaden, čeprav zelo prijateljski. Kako ste prišli do naslova From Gas To Solid / You Are my Friend? Eni od pesmi je naslov Water, tako da ste očitno razmišljali o agregatnih stanjih.
S frazo From gas to solid, iz plinastega v trdno, sem hotela ubesediti abstraktni proces ustvarjanja. Iskala sem poimenovanje za nekaj, kar je ves čas prisotno, čeprav morda ni vidno. V procesu ustvarjanja nekaj neoprijemljivega narediš slišno, prisotno, razumljivo. Ampak tak naslov se mi še ni zdel zadosten. Hotela sem ubesediti in se pokloniti svoji preteklosti, ji reči: "Moja prijateljica si."

V nekaterih skladbah na novem albumu, na primer v Falling, lahko slišimo orgelsko glasbo. Zvok je hkrati futurističen in tradicionalen, asociira seveda na cerkveno obredje. Enak učinek ima uporaba latinščine v pesmi Palindrome. Ima to kako zvezo z vašim odraščanjem na tradicionalno katoliškem podeželju (avstrijske) Štajerske? Je obiskovanje cerkve močan spomin na otroštvo?
Absolutno (Smeh.) Name je vplivala mentaliteta katoliškega sramu in represije. Odraščala sem v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši in starimi starši. Dedek in babica sta bila globoko verna in obsedena s katolištvom. Ko sem nekoč ukradla kocko sladkorja iz kredence, sta me ozmerjala s čarovnico. Vsako nedeljo sem preživela v cerkvi. Sem pa pozneje vse to prerasla, ker se je moja mama postopoma odmaknila od Cerkve. Od nekdaj pa je name cerkvena glasba imela velik učinek; rada sem imela rituale in dramo.

Danes živite in ustvarjate na Dunaju, vaš izvor pa bo zvenel znan marsikateremu Slovencu: odraščali ste na kmetiji na Štajerskem, pozneje pa obiskovali šolo v Gradcu. Lahko si je predstavljati idilično otroštvo na podeželju. Ali pa je šlo bolj za provincialnost, na katero ste prej namignili?
Ne, res nisem marala okolja, v katerem sem odraščala. Še zdaj se živo spominjam občutka ujetosti – tako ujetosti v zakotno vas kot tudi ujetosti v telo otroka. Grozno se mi je vlekel čas, dokler nisem bila dovolj samostojna, da sem se lahko sama rešila. Če si v najmanjšem pogledu odstopal od večine, si obveljal za čudaka. Celo svoje otroštvo sem bila dežurna čudakinja. Pri šestnajstih sem se izpisala iz šole, česar ne naredi nihče. Klinčevo sama sem bila. Počutiš se izgubljeno in prestrašeno. Ne veš, kaj bo s tabo, če boš sploh lahko preživela brez mature.

Ste ponosni nase, da ste bili pri teh letih sposobni poguma za nekonvencionalno življenjsko odločitev?
Mislim, da počasi prihajam do te točke. Občutek ponosa mi je v resnici zelo tuj. Šele v zadnjem času dojemam, da sem res ubrala čisto drugačno pot kot vsi moji vrstniki in da je to nekaj redkega. Ne spominjam se, od kod sem takrat potegnila samozavest in vero. Ja ... ponosna sem. (Smeh.)

V Gradcu ste obiskovali umetniško šolo in nekaj časa ustvarjali pod mentorstvom Daniela Richterja. Kdaj se je izkazalo, da vas bolj privlači ustvarjanje glasbe kot vizualna umetnost? Je likovna umetnost še vedno močan vir navdiha, jo inkorporirate v svoje delo?
Definitivno. Nad svojimi videospoti in vizualno podobo albumov sem imela od nekdaj popoln nadzor – to je zame ključen del nastajanja albuma. Izjemno vizualno orientirana oseba sem – ta način izražanja mi je dosti bližji kot besede, zgodbe in verzi. Moja besedila zgodbo pripovedujejo na fragmentiran način; vedno jo dopolnjuje glasbeni aranžma. Ko sem pustila šolo, sem se od likovne umetnosti preselila k videoumetnosti, kar se je na naraven način prelevilo v glasbo, ki je postala jedro mojega dela.

Vaša glasba je sama po sebi izjemno introvertirana, kontemplativna, intimna. Kako deluje v kontekstu odrskega nastopa oziroma turneje? Ste imeli kakšne težave s „prevajanjem“ intimne atmosfere v kontekst kolektivne izkušnje koncerta?
Nastopanje je bilo zame od nekdaj povezano z globokim nelagodjem. Neverjetno živčna sem. To bo tudi moja prva turneja, na kateri imam koncerte praktično vsak večer in se prevažam z nočnim avtobusom. V preteklosti sem bila prepričana, da ne morem odigrati več kot treh koncertov zapored – tokrat bom prvič skušala to preseči. Rada bi naredila konec svojemu trpljenju in neverjetni živčnosti. Vem, da ne bom nikoli čisto sproščena, včasih imam na odru tudi obdobja zatemnitev, po katerih se ne spomnim ničesar. To bo vedno del mojega procesa, ampak ne bom dovolila, da bi mi preprečevalo nastope. Letos imam na odru tudi prvič spremljevalno skupino in občutek imam, da sem res našla prave ljudi. Čas je, da delim novi album z ljudmi – glasbe ne ustvarjam samo zase.

Album se sklene z vašo priredbo Louisa Armstronga. Pesem What a Wonderful World je univerzalna himna potrjevanja življenja in lepote sveta. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da jo vključite na album?
Bila sem globoko skrušena in obupana. Prešinila me je ideja, da hočem prirediti to pesem, preizkusiti njene verze na svojem jeziku, da bom videla, kakšen bo občutek. Vzeti besede in jih narediti za svoje. Poskušala sem občutiti resnico teh preprostih besed. To je obenem tudi edina pesem na albumu, s katero sem bila zadovoljna že po prvem posnetku. Skušala sem jo aranžirati tako, da je moj glas na začetku gol, izpostavljen in izgubljen.

Zanimiv se mi zdi podatek, da ste soustanoviteljica glasbene založbe, Solfo. Je bila to posledica nuje oz. želje po nadzoru nad procesom izdajanja lastnih albumov? Ali pa vas glasbena industrija zanima tudi po poslovni plati?
Vedno se rada naučim česa novega, prav tako pa se mi zdi pomembno, da spremljam in podpiram nove glasbenike in njihovo delo. Vseeno pa produkcija ni ravno moja niša. Solfo sem ustanovila, da bi imela neizpodbitno v lasti vse avtorske pravice za svoje delo.

V februarju ste bili nominirani za dve glasbeni nagradi amadeus, v kategoriji alternativne glasbe in za album leta. Objavili ste izjavo za javnost, v kateri se distancirate od nagrad in podelitve, češ da si "nočete deliti prostora s tajkunom, ki skuša komercializirati reakcionarne in šovinistične ideologije". Po kratki raziskavi sem zaključila, da nasprotujete nominaciji Andreasa Gabalierja, ki ustvarja v nekakšnem cross-over žanru med rockom in narodno-zabavno glasbo. V Sloveniji ga ne poznamo. Lahko pojasnite svoje stališče?
Ta tip je pred leti bojkotiral podelitev nagrad amadeus, ker je bil pred tem izžvižgan zaradi svojih homofobnih izjav na odru. V zahvali za nagrado je izjavil, da je dandanes težko biti heteroseksualec. Po tem incidentu je trdil, da na amadeuse ne bo več hodil. Razkačilo me je, da ga potem nominirajo, in to samo zato, ker proda na milijone albumov. Gre pa tudi za to, da so te nagrade skrajno zahojene ‒ približno 3 odstotki nominirancev so ženske.

Mislim, da še niso slišali, da trenutno res ni več primeren čas, da ignorirajo in spregledajo ženske. Ampak Gabalierjeva nominacija je bila dovolj, da sem naredila križ čez vse skupaj. Nobene etike in morale ni pri vsem skupaj.