Čeprav se vprašanje žensk v tej ali oni veji umetnosti v 21. stoletju zdi zastarelo in neaktualno, v džezu ne moremo govoriti o čisti enakopravnosti. Džezistke, ki igrajo na saksofon, bas ali bobne, se še vedno srečujejo z osuplimi komentarji tipa "za žensko igraš neverjetno dobro" in "igraš kot moški". V uredništvu za resno glasbo in balet TV Slovenija so se (tudi zato) odločili, da s studijsko oddajo predstavijo priljubljene džezovske standarde na poseben način - s pomočjo ženskih izvajalk. Rdeča nit oddaje Dan žena v jazz klubu, ki jo povezuje Sebastian Cavazza, je vloga ženske v zgodovini džezovske glasbe. K sodelovanju so povabili Big band RTV Slovenija in štiri vrhunske slovenske pevke: Alenko Godec, Nušo Derenda, Kristino Oberžan in Nino Strnad. Na spored so uvrstili najbolj priljubljene džezovske standarde, kot so: Somewhere Over The Rainbow, That's Live, Ne prižigaj luči v temi, Misty in druge, spored pa so obogatili tudi z instrumentalnimi skladbami Jožeta Privška.

Urednik oddaje, ki na spored prehaja na začetku prihodnjega leta, je Daniel Celarec, scenarist Marko Vezovišek, režiser Samo Milavec, orkestru pa dirigira Lojze Krajnčan.

V posnetku si poglejte posnetek vaje Nuše Derenda, ki si je izbrala zimzeleno klasiko Over The Rainbow, ki jo je v Čarovniku iz Oza nepozabno odpela Judy Garland. Nuša, ki priznava, da sta ji pop in rock od nekdaj bližje kot džez, se bo v kratkem še resneje poskusila v teh vodah: 20. oktobra v Cankarjevem domu nastopa z Big Bandom RTV Slovenija kot solistka sodeluje pri koncertu Glenn Miller Revival; jesen bodo melanholično obarvali s klasikami, kot so Moonlight Serenade, In the Mood, At Last, Serenade In Blue in druge.

Morda velja za konec vendarle našteti vsaj nekaj najslavnejših vokalistk, ki so pustile največji pečat na zgodovini džeza: prva med njimi je seveda Ella Fitzgerald, "The First Lady Of Song", in seveda Billie Holiday, "Lady day", ki je kljub težavnemu otroštvu, odvisnosti ter rasizmu okolice, ki jo je oviral, zapustila opus, ki je vplival na mnoge generacije poznejših glasbenikov. Nina Simone, ki je skladala in pela protestne pesmi na vrhuncu gibanja za državljanske pravice, je morala zaradi političnih (in finančnih) razlogov ZDA zapustiti. Etta Jones v času življenja ni dobila priznanja, ki si ga je zaslužila (še celo ljubitelji džeza jo pogosto zamenjajo s slavnejšo Etto James); Lena Horne je svojo glasbeno pot začela v slavnem Cotton Clubu, kjer se je učila od samega Duka Ellingtona. Vsak temeljit pregled bi moral omeniti še Sarah Vaughan, Dinah Washington, Rosemary Clooney, Peggy Lee, Diano Krall in še marsikatero drugo.