Payton pravi tudi, da je prvotni koncept džeza že zdavnaj minil, natančneje leta 1959, zato ne mara opredeljevanja svoje glasbe. In ne mara omejevanja. Je multiinštrumentalist in pomembna mu je glasba. Ustvarja za glavo in srce, in to zaradi lepote in potrebe. Rodil se je v New Orleansu, mestu, ki slovi po znamenitih trobentačih, kot so Buddy Bolden, Joe King Oliver, Louis Armstrong, Wynton Marsalis. Linija se nadaljuje z Nicholasom Paytonom, ki velja za enega najboljših džezovskih trobentačev na svetu.

Trobento je začel igrati pri štirih, ko je bil v najstniških letih, pa so o njem že govorili kot o virtuozu. Z leti se je naučil igrati številne instrumente: klavir, bas, tubo, pozavno, klarinet in saksofon, a pravi, da prav trobenta najbolj ustreza njegovemu značaju. In glasu. Pri enajstih je slišal Kvartet Milesa Davisa in menda je že takrat vedel, da želi postati glasbenik, vendar pa se je zavedal tudi tega, da v New Orleansu ne moreš uspeti, če si žanrsko omejen. Svojo prvo ploščo je izdal pri dvajsetih z naslovom From This Moment, leta 1997 pa je še z enim izvrstnim trobentačem posnel album Doc Cheatham & Nicholas Payton, ki jima prinesel nagrado grammy. Seznam albumov je ta hip pri številki deset, vsak izmed njih pa je zgodba zase in izstopa v morju posnetkov – tako z zanimivimi gosti kot s simfoničnim orkestrom, album Bitches (2011) na primer pa je v celoti pripravil sam, posnel je vsa glasbila in vokal, napisal skladbe ter ga tudi produciral.

Kot je iskren v izjavah, je iskren tudi v glasbi. Je provokativen. Tisto, kar imajo drugi glasbeniki le v mislih, on utelesi, uglasbi in s tem prenaša tradicijo velikanov džeza, kot sta Miles Davis in Wynton Marsalis. Če kdo, je prav Nicholas Payton tisti, ki vam bo dal 'vetra' v glasbi. Teme za razmislek. Mogoče je to stvar trobente, navsezadnje prav to glasbilo simbolizira prebujenje, resnico in poziv k dejanjem.