Glasbo Marca-Andréja Dalbavieja je Pierre Boulez označil za zelo francosko, z zapeljivim občutkom za harmonije ... Poudaril je, da Dalbavie ve, kako uporabljati glasbila, da zaslišimo tudi "notranjost" akordov ... bistvo pa ujamemo že pri prvem poslušanju. Menil je, da je njegovo glasbo zelo preprosto sprejeti, ker ima jasno definirane ideje – kompleksnost je v kombinacijah.

Skladatelj se je odzval povabilu Slovenske filharmonije in se bo ob tej priložnosti mudil v Ljubljani. Izkoristili bodo njegovo navzočnost in skušali izvedeti nekaj več o skladbi, ki bo na sporedu, pa tudi o njegovem celotnem opusu. Pogovoru z Marcom-Andréjem Dalbaviejem boste ste lahko prisluhnili v Literarnem klubu Lily Novy Cankarjevega doma.

Vodilni francoski skladatelj zadnjih let
Dalbavie (rojen 1961) se je v zadnjem desetletju uveljavil kot vodilni francoski skladatelj. Z glasbo se je začel ukvarjati že pri šestih, pri dvajsetih je študiral kompozicijo na slovitem pariškem Konservatoriju, v letu 1984 se je izpopolnjeval pri Francu Donatoniju v Sieni, 1985. leta pa se je pridružil raziskovalnem oddelku IRCAM-a (pariškega Inštituta za raziskovanja v akustiki in sodobni glasbi). Nekaj časa je preživel v Berlinu (kot štipendist programa DAAD), leta 1994 je prejel prestižno rimsko nagrado (Prix de Rome), leta 1997 nagrado Berlinskih filharmonikov na Salzburškem velikonočnem festivalu te r nagrado UNESCA, časopis USA Today pa ga je leta 1998 razglasil za "najboljšega mladega skladatelja leta". Bil je rezidenčni skladatelj Simfoničnega orkestra iz Minneapolisa ter Clevelandskega in Pariškega orkestra (Orchestre de Paris). Od leta 1996 je Dalbavie profesor orkestracije na pariškem Konservatoriju.

Njegovo zanimanje za spektralno glasbo sega še v osemdeseta leta, ko se je v svojih skladbah (npr. Prosojna ogledala/Miroirs Transparents) posebej ukvarjal z redefiniranjem barve zvoka. To je obogatil z različnimi prijemi (polifonskimi in ritmičnimi), ki jih omogoča uporaba računalnikov v glasbi. Njegovo ustvarjanje v devetdesetih letih je zaznamovala inovativna uporaba prostora, kraja dogajanja glasbe in konteksta – elektronski viri zvoka obkrožajo občinstvo, po zvočnikih pa je pogosto predvajano tudi besedilo. Hkrati je Dalbavie začel eksperimentirati z zvokom orkestra v prostoru. V skladbi Non-lieu je oder popolnoma prazen, štirje ženski zbori in instrumentalni ansambel pa so razporejeni po dvorani. Mobile za zbor in orkester (napisan izključno za izvajanje v pariškem Cité de la Musique) uvajajo zvoki pogovora, za katere se zdi, da prihajajo iz občinstva in skušajo preglasiti zvok orkestra, ki se uglašuje.

Med sodelovanjem s Pariškim orkestrom (med letoma 2000 in 2004) se je Dalbavie vrnil k "simfoničnemu" jeziku. Med vrhunskimi stvaritvami lahko omenimo skladbe Ciaccona, Skale pod vodo (Rocks under Water (za Clevelandski orkester) in Barvo (Colour).

Pri izvajanju zadnje skladbe je orkester znova na odru, avtor pa se bolj kot z raziskovanjem zvoka v prostoru ukvarja z "načelom naključij". Naslov skladbe ima korenine v izrazu, ki je v srednjeveški glasbi označeval različne načine ustvarjanja melodije. Namen dela naj bi bil ponovno vključevanje in uveljavitev melodičnega dejavnika, ki se mu je spektralna glasba v svojem prvem obdobju na določen način »odrekla«. Vendar pa izraza "barva" ne smemo razumeti le v srednjeveškem smislu – ta tukaj označuje proces nastajanja melodije, ki je v nasprotju s tradicionalnim (melodija in spremljava). Melodija "raste" iz harmonsko-spektralnega vesolja barve zvoka in Dalbavie se tukaj ukvarja s tonalnostjo in atonalnostjo v okviru fenomenov akustike.

Najbolj priljubljena Mahlerjeva simfonija
Gustav Mahler je v Peti simfoniji deklarativno osvobodil svojo glasbo neglasbene (programske) vsebine. Kljub temu imamo pri tej najbolj znani in najbolj priljubljeni izmed njegovih simfonij vtis, da bi to lahko bila hanslickovska abstraktna igra zvokov in schopenhauerjevski izraz neizogibne navzočnosti velikih človeških idej hkrati. Herbert von Karajan je nekoč dejal, da ob tej simfoniji "pozabiš na čas, ki mineva. Izvedba Pete simfonije je izkušnja, ki te spremeni za vedno. Fantastični finale pa te skorajda prisili zadržati dih."