Dobra glasba namreč vedno sodi skupaj. In če mislite, da tradicionalna hrvaška glasba na Slovence učinkuje kot nekaj skoraj “domačega” in je ne doživljamo ravno kot fenomena world music, si zavrtite plošček Ivo i Mara Mojmirja Novakovića in njegove zasedbe Kries. Če ste bili včeraj v Križankah, že veste, zakaj je bil album leta 2004 najbolje prodajan izdelek domače diskografije na Hrvaškem - Kries so s svojim zlivanjem tradicionalnih ruralnih ritmov in sodobnega občutja vse prej kot samo podmladek kakega turbo šunda. Na tiste med nami, ki nismo ravno pobliže seznanjeni s tradicionalnimi hrvaškimi glasbili, kakršni so lijerica, šargija in diple, so Kries pomenili ravno tako veliko porcijo eksotike kot na primer perujska zvezda večera.

No, dude (zanje je skrbel Andor Vegh) in malce prirejene narodne noše so nam morda znane že iz hrvaških evrovizijskih nastopov, sam Novaković pa je s svojim divjim poplesavanjem, skoraj derviševskim vrtenjem in na koncu celo s častnim krogom po celem (ne ravno nabito polnem) avditoriju Križank odtajal tudi najbolj premražene Slovence. Če organizatorji Kriesov morda niso zastavili kot osrednje točke večera, jim je ta naslov gotovo pripisal tisti del publike, ki je cel prvi del večera v šamanski zamaknjenosti poplesaval pred odrom. Sam Novaković, ki, kot vsaka dobra misica, ni pozabil omeniti, da poje za mir na svetu, je slovensko publiko še nekajkrat blagoslovil in nam obljubil vnovično srečanje, “ko bo taka Njegova volja”.

Kdo pravi, da so Britanci zapeti?!
Ne vem, ali se Angleži lahko zahvalijo poprevoluciji z Beatli v šestdesetih ali pa v tisti z Oasis v devetdesetih, toda v Evropi so bili Otočani vedno bolj znani kot iskalci novih trendov za množice, oziranje v tradicionalno glasbeno izročilo pa so raje prepuščali Ircem.

Eliza Carthy virtuozno gode na svojo violino, iz njenega močnega glasu pa odmevajo cele generacije glasbene tradicije, čemur se ne gre čuditi: pevka je navsezadnje hči kitarista Martina Carthyja, moža, ki je Boba Dylana naučil to in ono o folk glasbi. In čeprav se noben članek o pevki, ki se je v zadnjih letih znebila modrih las, ne more začeti brez omembe njenega družinskega drevesa, je Eliza v spremstvu zasedbe The Ratcatchers glasbeno nedvomno dovolj močna, da je našla samosvoj glasbeni izraz. Po izletu v s poprockom močno obarvane vode se je Carthyjeva z lanskim albumom Rough Music, ki ga je včeraj predstavljala v Križankah, vrnila k prvinskemu zvoku temne germanske duše.

O tem, da je veselo muziciranje podloženo z mnogo usodnejšimi baladnimi toni, ni dvoma. Da kdo ne bi zgrešil prave narave besedil, je pevka pred večino pesmi s svojim tipično britanskim cinizmom podala še kratko obnovo. Izkaže se, da je britansko izročilo prepljavljeno z umori iz ljubosumja, nesrečnimi ljubeznimi in vojaki “z zelo dolgimi sabljami”. Eliza z The Ratcatchers na svojem zadnjem albumu opeva železne britanske tradicije, kot so javna usmrtitev (Turpin Hero), sifilis (The Unfortunate Lass) in seveda alkohol (Tom Brown), vse skupaj pa je nekakšna mešanica dobrohotne zlobe, sarkazma in očitne ljubezni do glasbe.

Najboljše pride na koncu: Susana Baca
Vsem, ki ob besedni zvezi “perujska glasba” pomislite le na može z miroljubnimi obrazi in pisanimi oblačili, ki muzicirajo na strateških točkah mesta, je lahko žal, če ste zamudili obisk Susane Bace v Ljubljani.

Ko beseda nanese na dive t. i. world music, bi Slovenci pred Perujko Susano Baco najbrž pomislili na Kubanko Omaro Portuondo ali Cesario Evoro z Zelenortskega otočja. Morda škoda, kajti Baca, ki si med koncerti ne jemlje teatralnih oddihov za cigareto, se zdi med temi tremi damami še najbolj prizemljena. Njen zaščitni znak je nežen, a zato nič manj strasten glasbeni izraz. Na odru v svojih značilnih frfotajočih oblačilih (na včerajšnjem koncertu jo je moralo zelo zebsti), s stalnim nasmehom in z zaprtimi očmi deluje zamaknjeno; pevka pri več kot šestdesetih letih v stik z občinstvom stopa na otroško odprt, preprost način.

Glasba, rojena iz srečanja med sužnji in Inki
Ko je suženjstvo prvinske ritme iz osrčja Afrike razneslo po Ameriki, se je rodila cela vrsta eksotičnih glasbenih mešancev. Blues, džez, salsa in afrokubanska glasba so se že davno usedli v ušesa vseh petih celin - afroperujski podžanr pa je ostal večinoma spregledan. Baca je po obalnem območju okrog Lime vrsto let zbirala v pozabo tonečo glasbeno tradicijo (potomci sužnjev so se namreč zaradi stigmatizacije hoteli kar najhitreje asimilirati), kar ni botrovalo le nastanku številnih pesmi, ampak tudi organizacije Instituto Negrocontinuo, ki goji afroperujsko kulturo. In če je dama svoje ljubezensko razmerje z glasbo začela na bolj raziskovalen način, danes na odru deluje vse prej kot akademsko: ko (seveda brez čevljev) stopi pred mikrofon, se zdi, da je bila zanj rojena. Njen žanrski razpon sega vse od zapeljivih balad, tragično ubranih žalostink pa do čutnih plesnih ritmov.

Krila je Baci zares široko pomagal razpreti Britanec David Byrne (iz zasedbe Talking Heads), ki jo je mednarodni javnosti prvič predstavil na kompilaciji The Soul of Black Peru. Bacin landó - počasen, bluesovsko intoniran tradicionalno perujski žanr, je pevko po dolgih letih anonimnosti postavil med latinskoameriške velikane. Tudi njen zadnji plošček, Travesias, ki ga je včeraj predstavila v Križankah, je izšel pri Byrnovi založbi Luaka Bop. Na njem pevka ne prepeva le v materinščini, ampak tudi v portugalščini (z Gilbertom Gilom), italijanščini in v “ljubezenski pesmi afriški diaspori”, Merci Bon Dieu, celo v kreolščini.

Ni še prepozno!
Če povzamemo: organizatorji letošnje druge Godbe priznavajo, da jim gre letos prodaja vstopnic slabše kot na primer prejšnji dve leti. No, za to verjetno ne moremo kriviti nabora glasbenih gostov, ki je še vedno presenetljivo svež in nam ne skuša “prodati” kakih kvazi folk amaterjev. Če vas je doma zadržalo le kislo vreme … poiščite pulover in ujamite katerega izmed dveh koncertov, ki jih Druga godba letos še ponuja.

Ana Jurc