Arsen Dedić, Lemmy, Paul Kantner, David Bowie, Dušan Velkaverh ... Iskanje njihovih naslednikov je sizifovo delo. S svojo smrtjo so omenjeni velikani še zadnjič storili to, kar so počeli že celo življenje - povezali ljudi. Naj bo to na pogrebnih slovesnostih, na družbenih omrežjih ali na koncertih v čast pokojnim. Na mikrosferi se bo to še enkrat potrdilo na prihajajočem koncertu v spomin Arsenu Dediću v Cankarjevem domu, ki so ga organizatorji podnaslovili kot koncert slovensko-hrvaškega prijateljstva.

To pa je bilo tudi izhodišče za pogovor s pevcem Zoranom Predinom, ki že leta deluje tako pri nas kot na območju nekdanje skupne države in bo tudi sam del prihajajočega koncerta.

Koncert v spomin Arsenu Dediću kot simbol slovensko-hrvaškega prijateljstva. Malce smešna analogija glede na čas, v katerem smo.
Ideja organizatorja je bila, da koncert v spomin na Arsena Dedića dobi še to oznako. Tudi čas je primeren, da spomnimo na to, da moramo vzdrževati dobre odnose s sosedi. In zadeva ni izmišljena, saj je Arsen zelo dolgo sodeloval s slovenskimi aranžerji, skladatelji in izvajalci. Konec koncev je tudi prepeval v slovenskem jeziku, kar je redkost. Dobro je govoril in razumel slovensko, prav tako je bil dober poznavalec Slovenije. Imel jo je rad. Zato se mi zdi ta oznaka primerna.
Tudi sam se čutim kot neke vrste most med različnimi narodi, ker nastopam veliko na območju nekdanje skupne države in poskušam s svojo navzočnostjo vzbujati prijateljstva čustva in spodbujati pozitivno energijo med nami.

Če delimo čas na obdobje pred Arsenom in po njem … Kakšna praznina je nastala po Arsenu? Kaj prinese praznina?
Velika. Če pogledava svetovni položaj nasploh in se spomniva smrti Davida Bowieja, ugotovimo, da že dolgo nista noben človek ali stvar združila sveta na takšen način, kot je njegova smrt. V podobnem obsegu je znotraj našega kulturnega prostora zazvenela Arsenova smrt. Ne poznam človeka, ki bi imel kakšno slabo misel o Bowieju. Nekaj podobnega je tudi pri Arsenu. Celo tisti, ki jih je motila njegova barva glasu, so mu priznavali delo na drugih področjih: na področjih filmske in gledališke glasbe. Še posebej, ko so drugi prepevali njegova besedila – od najbolj popularnih do veliko mlajših izvajalcev, s katerimi je posnel kakšen duet in presenetil vse skupaj. On je postavil neke standarde in postavil avtorsko pesem na zelo visoko raven. Dejstvo je, da če bi bil Arsen Anglež, bi bil tako priljubljen, kot je danes Leonard Cohen.
Vendar v življenju nam ni usojeno, da se kakšne stvari ali zvezde pokrijejo na tak način, a vseeno bomo v prihodnjih letih še naprej nosili s seboj Arsenovo zapuščino, sploh ko bodo mlajši izvajalci poustvarjali njegovo zapuščino. Takrat se bo pokazalo, kako sodoben avtor je bil.

Kako vi gledate na ta fenomen, da glasbene ikone, ki so v svoji mladosti povezovale ljudi, znova povezujejo, ampak s tem, ko odhajajo s tega sveta?
Glasba je včasih nosila družbene spremembe, napovedovala je nove čase, spreminjala svet. Zdaj tega že dolgo ne počne več. To zdaj počne svetovni splet. Ampak generacija tistih izvajalcev, skladateljev, pevcev, ki so spreminjali svet, se počasi poslavlja. Tu nastaja prazen prostor, ki ga bo zapolnilo nekaj drugega. To ni nujno, da bo ista stvar. Verjetno bo nekaj, kar se še danes mogoče ne zna natančno definirati, ali pa gre za tvorbo več stvari. Ne upam si špekulirati, kaj se bo zgodilo.

Toda če se bo zgodovina spet ponovila, se bo čez petdeset let znova pojavila generacija ustvarjalcev, ki bo spreminjala svet na takšen način, kot ga je glasba v 50. oz. 60. letih prejšnjega stoletja. Malo nam je dolgčas, ker si ne znamo predstavljati življenja brez ustvarjalcev in sodobnikov, kot kot jih imamo zdaj. Torej, da je med nami nekdo, v katerem vidiš vzor – ga spoštuješ in ceniš. Ko se bodo vsi poslovili, bo prostor zasedlo nekaj drugega. Ali bomo to znali razumeti ali ne, to pa je drugo vprašanje.

V zadnjem času predvsem mediji kar iščejo zamenjave za pokojne ikone. Ob Bowieju smo lahko zasledili ime Lady Gaga, iščejo se novi Arseni … Je res treba na vsak način zapolniti vrzel, pa čeprav ne z istim delcem?
To je bila pričakovana človeška reakcija. Vedno se pojavi vprašanje, kaj pa zdaj. Pri izgubah umetnikov se mi zdi, da nastane tišina, v kateri se akterji, ki so zainteresirani za ta prostor, spogledajo med sabo. Najpogumnejši se poskušajo umestiti v ta prostor. Včasih jim to uspe, včasih pa se šele v takšnih situacijah pokaže, kako velik je bil ta, ki ga več ni.

Vsi veliki umetniki niso sami povzročili obsega svojega uspeha, ampak je to z njimi ustvaril čas. Pojavi se vprašanje, kako bi Bowie delal, skladal in ustvarjal, če bi bil danes star 16 in bi se začel ukvarjati z glasbo. Vprašanje je, v kakšnega umetnika bi se razvil. S takšnimi špekulacijami lahko prideš do zanimivih misli, in to je tudi vse. Dejstvo je, da moraš čas, v katerem živiš, izkoristiti v skladu z zmožnostmi časa in prostora, v katerem deluješ.

Glede na to, da ste Arsena poznali osebno, kaj je tisto, kar je ostalo nevidno očem javnosti?
Nekatere stvari so zaradi obilice različnih talentov, ki jih imel, ostale v senci, manj pomembne. To so bile lastnosti, ki so ga po človeški plati delale zelo drugačne, kot je bila njegova javna podoba. Včasih se je komu zdel, da je zadržan, ciničen in piker. To je bil zato, ker je bilo v resnici ravno obratno. Bil je zelo topel, občutljiv, nežen človek. Poln humorja. In tista lastnost, ki je nekako izostala pri tistih, ki ga niso imeli možnost osebno spoznati, je bila, da ni znal lagati. To mu je v življenju prineslo marsikatero težavo. Ničesar ni zavijal v celofan. Pred nikomer se ni pretvarjal. Znal se je dobro šaliti na svoj račun. In marsikoga je to zmotilo.

Razumljivo je, da ljudje ne radi slišijo neupravičene kritike na svoj račun. Tudi sam je ne. Toda njegove so bile vedno argumentirane in ogromno mi je pomagal, ko me je postavil na realna tla in mi povedal, kdaj kaj ni bilo dovolj dobro. Zame je bil kot mentor, starejši brat, ki mi je pomagal spoznavati različne svetove in stvari. Vsega tega ni počel zato, da bi me namenoma vzgajal, ampak zato, da mi je odpiral oči in me na neboleč način naučil ločevati dobro od slabega.

Kako dobro se spomnite trenutka, ko sta se prvič srečala?
To je bilo leta 1980 v zagrebškem klubu Lapidarij. Nasproti je bila umetniška gostilna Stara Vura, kamor so zahajali vsi zagrebški umetniki, da so spili svojo zadnjo pijačo. Arsen je bil vedno radoveden in je enkrat prišel v Lafidarijo poslušati skupino Lačni Franz, saj ga je pritegnilo ime. Po koncertu sva se spoznala, in to je bilo najino prvo srečanje. Nato pa je minilo kar nekaj let, preden sta se najini poti znova križali. Nekje konec 80. let prejšnjega stoletja sva bila gosta neke televizijske oddaje in je padla ideja, da bi skupaj posnela Pegasto dekle.

Ustrezalo mi je, saj se nisem želel zapreti v en žanr, in iz tega je nastala tudi ideja o skupnem albumu. V treh tednih smo ga posneli v studiu Tivoli. Izdala sva ga v sarajevski založbi Diskoton, še preden je izbruhnila vojna. Imela sva še dva razprodana koncerta v Sava centru, toda nato se je z vojno vse končalo – tudi sanje o skupni turneji. Album so povozile vojne. K sreči je Arsen shranil master, tako da ga je skoraj dvajset let pozneje objavila založba Dallas Records. In glasba je preživela.

Kaj počne danes glasba? Še vedno združuje?
Glasba se je razdelila na veliko različnih muzik in nekaterim mladim glasba še vedno ostaja način življenja in izražanja. Na žalost ta glasba ne prihaja več do osrednjih medijev, in če ne bi bilo spleta, je sploh ne bi zaznali. Moraš biti malo radoveden. Včasih si dobil veliko stvari na krožniku, danes pa moraš sam poiskati, kar te zanima. Potem je tu glasba, ki je namenjena izključno zabavi in kot takšna deluje kot kulisa za vse druge stvari v življenju: poleg nje lahko bereš knjige, kuhaš kosilo, prepevaš refren … V njej besedila niso v ospredju, saj morajo graditi določeno vzdušje in nimajo več nekega sporočila, s katerim bi želeli spreminjati svet. To se je preselilo na druga področja. Ni rečeno, da se to kdaj ne bo ponovilo, ampak zdi se mi, da je zdaj glasba en globalni posel, skozi katerega se različni žanri, namenjeni izključno zabavi, podajajo roko skozi industrijsko sprodicirane uspešne vzorce.

Ta filozofija je prišla tako daleč, da se tehnično analizirajo uspešnice in se s podobno formulo poskuša poustvariti deset novih uspešnic. Enostavno različnim ljudem glasba pomeni različne stvari. Tega združevalnega naboja nima več. Mogoče ga bo imela kakšna nova muzika kmalu.

Kakšna je razlika med 20-letnim upornikom v 80. letih in danes – če pogledava skozi oči glasbenika?
Tisto, kar se ves čas dogaja s ponavljanjem zgodovine, je to, da se nekatera besedila, ki so bila napisana v 80. letih prejšnjega stoletja, presenetljivo sveže in aktualno pojavljajo danes, saj veljajo za današnji čas. Politična kriza sveta v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so se spreminjali zemljevidi in so nekateri narodi dobivali svoje države, je zelo podobna tej ekonomski krizi, ki nekatere resnice iz tistih časov postavlja na laž. Nekatere iluzije so se razblinile. Skeptična besedila iz tistih časov najdejo danes svojo uresničitev. Tu se mi zdi, da obstaja neka povezava med ljudmi, ki smo bili stari 20 let na začetku 80. let prejšnjega stoletja, in tistimi, ki so danes stari 20 let in ne vidijo prihodnosti.

Ko sem pisal nove skladbe za Lačnega Franza, je bilo preprosto, saj sem pisal, kakšno življenje živim danes. Napisal sem satirična, kritično angažirana besedila skoraj na takšen način kot pred 30 leti. Kar je po svoje žalostno. Ne maram, da se mi uresničujejo besedila. Bil sem šokiran, ko je Rok našel eno mojih skladb z začetka 90. let Veter propelerjev Casablance. In tam pojem verze: Ceste so spet polne cul. Kot da bi napovedal žalost, ki smo ji priča z begunsko krizo. Potem sem rekel Roku, da bom nehal pisati besedila, saj se vsa uresničujejo. Pa je rekel, da naj vseeno napišem kakšnega, kjer smo zadeli na loteriji oz. izgubili trebuhe (smeh) … Šalo na stran … Mislim, da prihaja – tako kot je konec 70. let prejšnjega stoletja pank temeljito postavil sporočilo v prvo vrsto na račun aranžmaja in melodije – nova generacija s podobnim nabojem in jezo, ki bo glasbo temeljito spremenila.

Če v duhu posla in matematike skleneva: ali Arsenova glasba pade v kvote slovenske glasbe?
Nimam pojma. Tu je nastala velika zmeda, ki jo bo treba z mirno glavo in brez prepirov urediti.