61-letna gospodinja iz Pise Nadia Manfredi je vse življenje skrbno varovala kovček, poln pisem in slik svojega očeta - če bi jih prebrala, bi morda odkrila dobro varovano skrivnost: da je vnukinja italijanskega skladatelja Giacoma Puccinija (1858-1924).

Nesporazum ali zarota?
Družinsko skrivnost je pred osmimi meseci razkril režiser Paolo Benvenuti, ki se je lotil biografskih raziskav za snemanje svojega filma o Pucciniju. Večina biografij o velikem skladatelju sicer omenja njegovo skrivno zvezo z družinsko sobarico Dorio Manfredi, ki je pri 23-ih letih "iz sramu" naredila samomor, potem ko ju je skladateljeva žena nekoč ujela "in flagranti" (tako je trdila) in dekle izgnala iz hiše. Doria, ki se je zastrupila, je v agoniji umirala pet dni, nato pa je obdukcija pokazala, da je bila devica in potemtakem nedolžna. Manfredijevi so zato Puccinijevo ženo prijavili oblastem; sodišče jo je obsodilo na pet mesecev in pet dni zapora, ki pa jih ni nikoli odslužila, ker je njen mož družini pokojnice odrinil lep kup denarja.

Toda dvomi so ostali: zakaj je Elvira Puccini lagala? Zakaj se Doria ni skušala braniti, ampak je raje naredila samomor? Zgodba je dovolj tragična, da bi bila vredna opere (navsezadnje se je o Pucciniju od nekdaj govorilo, da je bil velik ženskar in da si je ideje za tragične usode svojih junakinj sposojal kar iz resničnih prigod ...). Benvenuti je posumil, da v "uradni" zgodbi nekaj manjka, in se lotil raziskav.

Na tihem odslovljeni sin
Leta 1908 je Puccini zložil opero La fanciulla del West (Dekle z zahoda), v kateri je usoda glavne junakinje Minnie na moč podobna Dorijini - po videzu pa niti najmanj. Zanimivo je, da je Minnie podobna neki drugi dami iz vile v Torre del Lago, Dorijini sestrični Giulii. Za nameček obstajajo tudi govorice o Puccinijevem nezakonskem sinu, ki so ga takoj po rojstvu poslali od doma - Giulia pa je imela prav tako otroka, ki ga je dala v posvojitev v Piso. Ta fant, Antonio, je odraščal v silni revščini, nikoli ni poznal svojega očeta in umrl je pri 66 letih - tako kot Puccini - za tumorjem na grlu.

Benvenutija je lov tako pripeljal pred vrata Nadie Manfredi, ki mu je dovolila prebrskati družinska pisma; med njimi so bila tudi pisma, ki jih je Puccini pošiljal Giulii in v njih omenjal Dorijino tragično usodo. Za nameček je bil priložen celo nekakšen doma posnet film iz leta 1915, sicer že zelo načet, a za zgodovinarje dragocen posnetek vsakdanjika velikega skladatelja. Film, na katerem Puccini igra na klavir, bodo predvajali tudi na beneškem filmskem festivalu.

So potrebovali grešnega kozla?
Eno poglavje iz glasbene zgodovine bo torej treba napisati na novo: služabnica Doria je bila nemara le prenašalka sporočilc med svojo sestrično in gospodarjem, a je bila "zasačena" v neprimernem trenutku, in je to morala še kako drago plačati. Tako zgodbo bo vsaj pripovedoval Benvenutijev film, ki naj bi v kinematografe prišel naslednje leto, ko bomo praznovali 150 let Puccinijevega rojstva. (Ob tej priložnosti bodo v milanski Scali tudi vrnili na spored skladateljevo najslavnejše delo, opero La Boheme).

Ana Jurc