Režiser Vito Taufer je prepričan, da je tudi 150 let po nastanku opereta v dveh dejanjih še vedno aktualna. Francoski skladatelj Jacques Offenbach se je z njo posvetil prevrednotenju vrednot.
Offenbacha v glasbeni zgodovini pogosto označujejo za začetnika operete kot lahkotnejše glasbenogledališke oblike, v katerih je upodabljal življenje pariškega velemesta z elementi parodije in satire, na njegove valčke pa so plesali vsi.
Njegove operete so bile do druge svetovne vojne priljubljene tudi pri slovenskem občinstvu. Orfej v peklu, premierno izveden leta 1858 v Parizu in širše prepoznan po zaključnem kankanu, je bil na odru ljubljanske Opere nazadnje izvedena leta 1925, slovenski naslov se je prvotno glasil Orfej v podzemlju. Za tokratno predstavo je operna hiša naročila nov prevod libreta, ki ga je opravil Primož Vitez.
Ko vrednote postanejo tržno blago
Na klasičnem mitu o ljubezni med Orfejem in Evridiko je zgradil tipičen meščanski par, ki se med seboj ne mara več, vsak ima svojega ljubčka oziroma ljubico. Po Tauferjevem mnenju gre za arhetipsko meščansko zgodbo razpada osnovne družbene celice in kompletnih družbenih vezi, ki je le še lažniv videz. "To je ta preobrat, kjer vrednote izgubijo vrednost in postanejo tržno blago," pri čemer lahko prepoznamo močne vzporednice z današnjim časom.
Odgovor na izzive časa
Prav zato se kljub veselejšim tonom zdi, da je Orfej v peklu resna opera, v kateri je Offenbach uporabljal določene trike, da je odgovoril na izzive svojega časa – sredine 19. stoletja, ko je Evropa doživljala tehnični in gospodarski razcvet. To je bil čas, ko so v Franciji v samo 20 letih zgradili skoraj 25.000 kilometrov železnice, Pariz je postal metropola, civilizacijski krog se je spremenil, spremeniti se je morala tudi funkcija umetnosti, je poudaril režiser.
Vse te spremembe so silile k prevrednotenju vrednot, o čemer je govoril Nietzsche, in pri Offenbachu se je to zgodilo na resni vsebinski ravni. Dotaknil se je nečesa, kar danes imenujemo masovna kultura, sredi 19. stoletja pa je bilo to za umetnost nesprejemljivo in provokativno.
V peklu se vsaj nekaj dogaja
Sopranistki Urški Arlič Gololičič se zdi ideja operete zanimiva: Evridika, ki jo bo interpretirala, je odraščala v izobilju, ukvarja se zgolj s svojimi željami, domišljijo, išče užitke in zadovoljstvo v zunanjem svetu, zato tudi pobegne od moža in gre z največjim veseljem v pekel, "ker se tam vsaj nekaj dogaja".
Tenorist Branko Robinšak pri Offenbachu opaža zakasnelo glasbeno renesanso, ki črpa snov iz grške antike in v tem išče primerjavo s trenutnim svetom. Predstava bi, kot je povedal, lahko bila Pohujšanje v dolini Šentflorjanski številka dve: Orfeju, v vlogi katerega bo pel, namreč ugled in javno mnenje pomenita vse, "danes pa je takšnih ljudi kar nekaj".
Igralsko vlogo nekakšnega varuha v peklu je prevzel Gojmir Lešnjak Gojc v alternaciji z Blažem Šefom. Sceno in kostume je oblikoval Samo Lapajne, luči Pascal Merat, koreografijo Miha Krušič.

Predstavo bo vodil hišni maestro Marko Gašperšič, ki Orfeja v peklu sliši kot prisrčno, a izvajalsko zahtevno delo, ki "mora tiktakati".