Z ustanovitvijo orkestra se je po drugi svetovni vojni na Slovenskem uresničila zamisel o kontinuirani simfonični reprodukciji in samostojnem profesionalnem orkestru.
Tradicijo filharmoničnih koncertov v Ljubljani je pred uradno ustanovitvijo Slovenske filharmonije leta 1947 negovala nemška Filharmonična družba, ki pa je v novih političnih razmerah po prvi svetovni vojni z novo državo SHS oziroma Jugoslavijo, ki je nastala na tem ozemlju, postala nesprejemljiva. Leta 1918 je priredila svoj zadnji koncert, leta 1921 pa so jo priključili k ljubljanski Glasbeni matici; formalno so jo sicer razpustili šele leta 1945.
Posledično je Ljubljana za nekaj časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov, ki jih je Filharmonična družba pred tem prirejala vsako sezono. Glasbeno življenje se je osredotočilo okoli Glasbene matice in njenega zbora, obnovila se je opera, nastal pa je tudi konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva.
Med obema vojnama je simfonično koncertiranje negovalo Orkestralno društvo v okviru Glasbene matice. Ljubiteljsko združenje z godalno zasedbo, ki se je po potrebi dopolnjevala, tudi v simfonično zasedbo, s člani opernega in vojaškega orkestra ter študenti konservatorija ter pozneje še radijskega orkestra, sicer ni moglo prevzeti vseh nalog simfoničnega dela. Vendar pa je, kot je v knjigi Slovenska filharmonija in njene predhodnice zapisal muzikolog Ivan Klemenčič, nekako obdržalo kontinuiteto ter spodbujalo nastajanje takrat še redkih slovenskih orkestralnih skladb.
Delo Orkestralnega društva je dopolnjeval profesionalno zastavljen ljubljanski operni orkester, ki je občasno samostojno koncertiral, in iz njega leta 1934 ustanovljena Ljubljanska filharmonija, s katero so sodelovali tudi člani Orkestralnega društva in slušatelji konservatorija. Ta ansambel, sestavljen pretežno iz slovenskih inštrumentalistov, je do druge vojne začel prirejati po dva redna koncerta v sezoni, medse pa je povabil tudi nekatere pomembne evropske dirigente in soliste.
Prelomni trenutek in vsi, ki so k njemu pripomogli
Prizadevanja za samostojen profesionalni orkester so se uresničila leta 1947 na pobudo skladatelja in profesorja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba. Prva dva sta pri predstavniku oblasti, Edvardu Kardelju, dobila vso podporo, da je slovenska vlada 30. decembra navedenega leta izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije. Med njenimi poglavitnimi nalogami je bila skrb za izvedbe del domačih ustvarjalcev in del iz svetovne glasbene literature.
Novo glasbeno združenje je ob slovenski operi, Akademiji za glasbo in drugih glasbenih ustanovah in društvih postalo eden poglavitnih nosilcev glasbene kulture na Slovenskem. V prvem obdobju delovanja je imelo svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico, ki je leta 1952 postala samostojna.
S tem se je, kot v knjigi poudarja Klemenčič, začela nova stopnja glasbenega razvoja pri nas. Če je imel v obdobju med vojnama prednost še vokal, ki se je po prejšnji zborovski in vokalno-inštrumentalni reprodukciji že vidno osredotočal v operi, se je stanje po drugi vojni spremenilo. Poleg stalno in samostojno delujočega opernega orkestra pa se je orkestru Slovenske filharmonije kmalu pridružil še radijski simfonični orkester, ki danes veljata za vodilna v državi.
Prvi koncert je bil v unionski dvorani
Svoj prvi koncert je novi Orkester Slovenske filharmonije odigral 13. januarja 1948 v veliki unionski dvorani, vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisse. Leta 1952 je "izvajalni kolektiv Slovenske filharmonije, orkester in zbor," prejel Prešernovo nagrado za koncertno sezono 1950/51, s sezono 1954/55 pa so uvedli tri abonmaje s po sedmimi koncerti. Abonmajske koncerte so bogatili priznani solisti in dirigenti, tako domači kot iz tujine, orkester je nastopal na festivalih in drugih prireditvah.
Med večjimi prelomnicami v delovanju ustanove je bilo leto 1976, ko je prenehal delovati filharmonični zbor, kar je povzročilo težave pri izvajanju velikih vokalno-inštrumentalnih skladb. Praznino je v veliki meri zapolnil ljubiteljski Consortium musicum z zborovodjem Mirkom Cudermanom, na čigar pobudo je leta 1991 nastal samostojen Slovenski komorni zbor, ki se je nato vključil v filharmonijo.
Druga prelomnica pa je bilo leto 1982, ko so v Ljubljani odprli nov kulturni hram - Cankarjev dom, kamor je Slovenska filharmonija preselila svojo abonmajsko dejavnost. Število obiskovalcev se je potrojilo, veliki simfonični orkester pa je začel nastopati v akustično primernejši dvorani, kar se je ohranilo do danes.
Jubilej je treba počastiti glasbeno
Današnji Orkester Slovenske filharmonije bo jubilejni koncert izvedel 13. januarja 2018 ob 19.30 v dvorani Marjana Kozine. Dirigiral bo Simon Krečič, solist bo pianist Jure Goručan. Spored napoveduje baletni suiti Ljubezen čarovnica Manuela de Falle in Sejemska borba bikov Salvadorja Bacarisseja, De Fallove simfonične slike za klavir in orkester Noči v španskih vrtovih ter simfonično sliko Iberija Isaaca Albeniza.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje