Presenetljivo je, da se je avtor, ki je znan po koncertih pred velikimi množicami ljudi, odločil za intimnejšo turnejo, saj je nastopil v Hali Tivoli.
Glasbenik, ki je v sedemdesetih letih povzdignil sintetizator do velikanske popularnosti ter zamenjal minimalistične in "resne" osnove elektronske glasbe za večjo orkestralnost, melodičnost in zasanjanost in je tako rekoč tudi pionir new age glasbe. Navsezadnje pa je v elektroniko vnesel tudi pompoznost. Če je bila vsa nemška elektronika vedno bolj ali manj zadeva manjših dvoran, je Jarre leta 1979 zaigral na pariškem Place de la Concorde pred milijonskim občinstvom, kar je bil dotedanji rekord, ki ga je potem še trikrat presegel, zadnjič leta 1997, ko je ob 850-letnici Moskve zaigral pred 3,5 milijona ljudi.

Jarre je o svoji novi turneji dejal: "Oxygene sem ustvaril na nenavadnih inštrumentih, ki so postali del elektronske glasbene mitologije, kot je bila Stradivarijeva violina za klasično glasbo ali Fender Telecaster za rockglasbo. Ti legendarni inštrumenti so resnično čudoviti in precej neznani javnosti. Vsi sintetizatorji so analogni in izvajati koncert v celoti brez digitalnih pripomočkov, pridaja posebno noto sami izvedbi. Že dolgo časa sem si želel izvesti Oxygene v intimnejšem okolju – imeti priložnost biti čim bližje občinstvu – tako sem si tudi zamislil izvedbo glasbe in odrski nastop."

Ob 30-letnici Oxygena se je tako Jarre odločil predstaviti celotno mojstrovino skupaj s še tremi glasbeniki in z več kot 50 analognimi sintetizatorji.

Od klavirja do sintetizatorjev
Jean Michel Jarre se je rodil leta 1948 v Lyonu. Njegov dedek André Jarre je bil izumitelj prvih mešalnih konzol in prvih prenosnih fonografov, oče Maurice Jarre pa eden največjih skladateljev filmske glasbe, ki se je med drugim podpisal tudi pod glasbo za filma Lawrence Arabski in Doktor Živago. Zaradi svoje plodovite glasbene kariere je odšel v Hollywood in zapustil družino, ko je bilo sinu pet let.

V istem času se je tudi začel učiti igranja na klavir, vendar je pozneje zapustil klasično glasbo, po zaljubljenosti v džez pa je leta 1964 ustanovil rockskupino Mystere IV, leta 1968 pa je postal učenec pionirja t. i. "musique concrete" Pierra Schaefferja. Vsa prva dela so bila sicer bolj ali manj neuspešna, dokler ni leta 1976 izdal Oxygene, mejnik v elektronski glasbi, ki mu je prinesel svetovno slavo.

Čeprav so Kraftwerk, Tangerine Dream in drugi Nemci že nekaj let ustvarjali, pa je šele Jarre z drugačnim pristopom približal elektronsko glasbo množicam. Poleg glasbe, ki jo bo predstavil na petkovem koncertu, je Oxygene s svojim oblikovanjem tudi pionirsko delo v pozivu k varstvu okolja. Posebej pa je treba omeniti, da je Oxygene plošča, ki jo tudi nevede poznajo tako rekoč vsi, saj je bila glasba za ozadje, ko so na TV Slovenija še vrteli Videostrani. Deluje kaj znano?

Kitajska, piramide in ... Ljubljana
Oxygenu je čez dve leti sledil prav tako uspešen Equinoxe, leta 1981 pa Les Chants magnetics. Istega leta je kot prvi zahodnjak zaigral na Kitajskem, in sicer v spremljavi 35 tradicionalnih glasbenikov. Iz petih koncertov je nato nastala dvojna plošča Live in China. Po izdaji Musique for supermarche v samo enem izvodu je leta 1984 nastala zelo zanimiva plošča Zoolook, na kateri sodelujejo tudi Marcus Miller in Laurie Anderson, uporabljal pa je tudi sample v 25 jezikih.

Po koncertu za obletnico Nase v Houstonu je pred milijonskim občinstvom izdal Rendez-vous, nato pa še pred 2,5-milijonskim občinstvo v pariškem La Defence. V devetdesetih je po albumu Chronologie, kjer se začnejo slišati vplivi tehnoglasbe sledilo zatišje, resneje, čeprav z glasbenega vidika nič kaj presenetljivo, pa se je vrnil leta 1997 z albumum Oxygene 7-13, kjer je želel predstaviti nove glasbene koncepte. Leto 2000 je praznoval s koncertom, kjer so mu za ozadje služile piramide v Gizi.

Blaž Kosovel
blaz.kosovel@rtvslo.si