Ebtekar se je namreč leta 1972 rodil iranskim staršem v Hamburgu, vendar je družina nato nekje do njegovih najstniških let živela v Iranu. Nato so se znova preselili v Nemčijo, saj se je v tistem času razplamtela iransko-iraška vojna. Že pri dopolnjenih sedemnajstih letih pa se je Ebtekar preselil v Kalifornijo in se vpisal na študij zvočne umetnosti in pozneje tudi sam nastopil profesorsko mesto. Danes znova živi v Teheranu, kjer poučuje računalniško glasbo in zvočni dizajn.

Lani je izdal album Sacred Horror in Design, ki je nastal po naročilu berlinskega festivala Club Transmediale (CTM). Pri tem sta se mu pridružila Arash Boluri na santurju (pravzaprav nekakšne citre, ki so iransko nacionalno glasbilo) in Behrouz Pashaei na sitarju. Celoten projekt pa je avdiovizualne narave, pri čemer so vizualije v domeni priznanega videoumetnika Tarika Barrija.

Nastop lahko ujamete drevi v Cankarjevem domu, pred tem pa vabljeni k branju intervjuja z Ebtekarjem!

Kako bi opisali teheransko sceno sodobne glasbe in sodobne umetnosti nasploh? Se scena v prestolnici močno razlikuje od tistih v drugih iranskih mestih?
Teheran ima živahno umetniško sceno, tudi scena eksperimentalne elektronske glasbene se razvija in postaja vse dejavnejša z različnimi manjšimi dogodki, za katerimi med drugim stojijo organizacije, ki jih upravljajo umetniki sami. Osebno se nisem udeležil še nobenega dogodka zunaj Teherana, vendar zaznavam razne dejavnosti majhnega formata tudi v drugih mestih, kot sta na primer Rasht in Shiraz.

Kako pogosto je mogoče v Iranu doživeti nastope tujih glasbenikov oziroma kolikšna je sploh prisotnost umetnikov od drugod?
Na žalost so gostovanja mednarodnih umetnikov v Iranu še zmeraj zelo redka. Vendar festival, s katerim sodelujem, v mislih imam SET Fest, poskuša to spremeniti z organiziranjem dogodkov z mednarodno zastopanostjo umetnikov, s čimer se poskuša vzpostaviti dialog. Pravkar smo zaključili dogodek v sodelovanju z berlinskim festivalom CTM v Teheranu, na katerem so med drugim nastopili Robert Henke, Tarik Barri, Rabih Beaini in Rainer Kohlberger. Poleg nastopov pa so bila čez dan organizirana tudi predavanja. V preteklosti sta v tej organizacijski navezi v Teheranu nastopila na primer tudi Saffronkeira in Thomas Ankersmit.

Katerega novejšega bližnjevzhodnega glasbenika ali zasedbo bi omenili kot zanimivo v polju bolj ali manj eksperimentalne glasbe?
Izpostavil bi predvsem dvojca 9T Antiope in Temp-Illusion.

Rojeni ste v Nemčiji, kjer ste nekaj časa živeli tudi pozneje v življenju, med tem pa še v ZDA in zdaj v Teheranu. Na kakšen način vaša izpostavljenost različnim kulturam po svetu vpliva na vaše delo?
Da, do zdaj sem živel že na treh zelo različnih kontinentih. Dejstvo, da sem Iranec in da sem odraščal v perzijskem gospodinjstvu, je zagotovo izoblikovalo poseben način, na katerega gledam na stvari. Odraščanje v Nemčiji v najstniških letih je bilo zagotovo pomemben del mojega dojemanja glasbe in tudi pomemben del moje osebne zvočne estetike. In ne nazadnje sta me tudi več kot dve desetletji, ki sem ju preživel na severu Kalifornije, do te mere izpostavili kulturam z vsega sveta, da so te neposredno ali posredno vplivale na moje ustvarjanje.

Za sabo imate nastope po vsem svetu. Prinašajo različni kraji tudi zelo različne izkušnje z občinstvom?
Pravzaprav sem pravkar na turneji in moram reči, da res ni nikoli enako, ko nastopam. Ne le vsaka država, temveč tudi vsako mesto ima sebi lastno občinstvo, ki se na svoj edinstven način odziva na glasbo. Lahko rečem, da so bila prav vsa občinstva do zdaj posebna na svoj način.

Sacred Horror in Design je projekt, ki združuje elektroniko s tradicionalnimi akustičnimi instrumenti in je opisan kot "perzijska techno apokalipsa". Kaj bi naj to pomenilo in kako je ta projekt sploh zaživel?
Gre za projekt, ki je nastal po naročilu festivala CTM z namenom, da se izvede v okviru tega vsakoletnega festivalskega dogajanja v Berlinu. Tako da je bil lani tam premierno predstavljen. V glasbenem smislu je bil moj cilj, da iranske tonske lestvice in motivi ostanejo nedotaknjeni ob hkratni harmoniji z najbolj nenavadnimi zvoki in harmonijami sintetičnega sveta. Elektronski in akustični elementi naj bi imeli enako moč in naj bi bili popolnoma uravnoteženi. Na ta način pridemo do edinstvene forme, v kateri ni več mogoče ločevati med enimi in drugimi.

Je bil album Sacred Horror in Design posnet v živo na festivalu CTM? Do katere mere je prisotna improvizacija, ko nastopate z Arashem Bolourijem in Behrouzom Pashaeijem?
Ne, album ni bil posnet v živo na CTM-ju, temveč je bil skomponiran pred premiero, ki pa jo je res doživel na tem festivalu, pri čemer so nekateri deli ostali tako rekoč odprti. Na ta način lahko nato Arash in Behrouz delno improvizirata z menoj na nastopih v živo, kljub temu pa je vendarle vse precej strukturirano in skomponirano kot celota.

Na kakšen način pa video Tarika Barrija, ki je prav tako del projekta, komunicira z vašo glasbo?
Njegove v živo ustvarjene vizualije so prav tako del celotnega nastopa, saj gre za avdiovizualno kompozicijo. Lahko bi torej dejali, da so vizualni elementi še en del glasbe in da so zvoki del vizualnega sveta.

Na vaši spletni strani je mogoče prebrati vaše prepričanje, da je glasba kulturna navada zvoka in antizvoka oziroma tišine ...
Dejansko ne maram glasbe, ki sem jo tako rekoč že slišal. To me preprosto ne zanima. Kar se me zares dotakne, so kakršne koli zvočne kompozicije, ki so edinstvene in za katere bi lahko dejali, da so nekako brez neke določene kulture.